Niki Lauda ve, da bi brez ognjene nesreče leta 1976 v predelu Bergwerk znamenitega zelenega pekla Nordschleife ostal navaden čvekač. Dunajski slabič, kot se je nekoč sam opisal. Ali pa dirkač z izžarevanjem nekega študenta, ki postane svetovni prvak. "Ta možakar nima več obraza," je takrat po nesreči na naslovni strani zapisal časnik Bild. Roger Benoit iz švicarskega časnika Blick, je bil teden dni po tej grozljivi nesreči v bolnici, kjer je opravil ekskluziven pogovor s takratno soprogo Marlene, ki se spominja nenavadnih dogodkov. Eden izmed njih se je pripetil tistega petka, ko se je v sobi znašel duhovnik. Marlene pojasni zakaj: "Nikiju je dal zadnje maziljenje. Takoj sem ga napodila iz sobe." In to z brco v zadnjo plat.

V prihodnjih dneh bo Lauda v Kölnu že šestič videl film Rush. "Noro, kaj se je dogajalo predvsem na premieri v Londonu. Ljudje so dobesedno ponoreli," se spomni Avstrijec. Lauda je torej postal junak prav tam, kjer so ga pred skoraj 40 leti označevali kot "podgano". Nepriljubljenega oziroma osovraženega tekmeca Jamesa Hunta. Toda česar mnogi ne vedo, Hunt in Lauda sta bila dobra prijatelja, ki sta pogosto slavila pozno v noč. "Enkrat sva spala celo 24 ur," je pred leti priznal Lauda. Hunt je svojega tekmeca učil, kaj pomeni življenje – oziroma bolje uživanje življenja.

Huntov življenjski moto se je glasil: Kdor trdo dela, mora trdo tudi proslavljati. Dan pred začetkom testiranj na stezi Paul Ricard, je na primer Hunt skupaj z Nikijem Laudo zavil v bližnjo točilnico. Medtem ko je Lauda spil sprejemljivo količino vina, se ga je Hunt po domače pošteno nalil. Ko ni bilo več prostora, je Hunt preprosto na zelenici izpraznil vsebino želodca in potem naročil novo rundo. Naslednji dan je znova sedel v dirkalniku. Ko se je njegov M26 na koncu ravnine Mistral ustavil, so se mehaniki ekipe McLaren z avtomobilom odpravili do stoječega dirkalnika (skupaj z baterijo za zagon motorja). Ko so prispeli do njega, so našli Hunta v globokem spancu.

Danes skoraj nepredstavljivo: Januarja leta 1975 so v hotelu Hilton v Sao Paulu James Hunt s svojim šefom ekipe Teddyem Meyerjem, Berniejem Ecclestonom in Benoitom iz časnika Blick igrali Backgammon. Zjutraj ob petih je Hunt dejal: "Halo družba, čez pet ur je trening. Moram odspati kakšno uro." Ob osmih zjutraj nas je pred hotelom počakalo  policijsko spremstvo in nas v najkrajšem času spravilo do dirkališča.

Hunt je na kvalifikacijah z McLarnom osvojil pole position, naslednji dan pa je zmagal Lauda, Hunt je na svojo žalost  trčil. Maja leta 1979 je James Hunt pred dirko v Monaku pogledal skozi hotelsko okno in dejal: "Ne vidim več sonca. Raje bom odnehal." Divjanje po ulicah kneževine mu je bilo prenevarno.  

Njegov brutalen konec leta 1993 – po turbulentnem življenju brez meja – se je v neki meri predvideval oziroma napovedoval. Srčni infarkt je vzel enega izmed največjih uživalcev in playboyev v zgodovini formule ena. Ecclestone se spomni: "Vse skupaj je bilo le še žalostno. James je nekaj tednov pred smrtjo s kolesom prišel do mene in me vprašal, ali mu lahko posodim 2.000 funtov." Nekoč ponosen milijonar je bil obubožan.

Film Rush v naše kinematografe prihaja, žal, šele 30. oktobra.