O optiki ni potrebno izgubljati besed – avto je z veliko spodnjo masko, izraženimi boki in načičkanim zadnjim delom, sploh spodnjim, kjer se diči difuzor z dvema oglatima izpušnima cevema, špica. Sploh pa v rumeni barvi. Magnet za oči v pravem pomenu besede. Tudi notranjost je zgledno drugačna in prepričljiva. Sicer malo zmoti mešanje tonov – če je zunanjost rumena, zavorne čeljusti rdeče, platišča črna, ima notranjost oranžne črte in nekaj kroma okoli bleščeče črne sredinske konzole.

Ena od boljših zadev je medijski sistem z navigacijo, ki deluje odzivno in je uporaben. Pohvala leti zato, ker gre za zgodnjega prvoserijskega Clia, ki še ni imel R-Linkove Androidne polomije, ki pesti vse nove Renaulte. A žal zaradi tega nismo mogli preizkusiti zadeve, ki jo ima nekoliko novejši RS že vgrajeno in sicer, da simulira zvok nekaterih legendarnih Renaultov, od R5 Maxi Turbo do Alpina. Čez zvočnike seveda. Motor ostaja aktualen.

Sedeži so dirkaško športni, a ne povsem prepričljivi, pri RS-ih prejšnjih generacij smo sedeli že bolj čvrsto. Pravzaprav notranjost deluje predvsem uporabno in namensko kot pri civilnih bratih, edina razlika je v elektroniki, RS je imel EDC menjalnik s prestavljanjem na volanu. Da s tem udejstvovanjem se dobi vsaj nekaj dirkašega občutka, čeprav se za odtenek prepočasne reakcije in precej zabijanja v višje vrtljaje kar poznajo.

Pod motornim pokrovom je 1,6-litrski turbo s 147 kW in 240 Nm navora. RS-a potegne do stotice v 6,7 sekunde, a seveda po tovarniških podatkih in glede na podlago. Pri tem mu pomaga softverski launch control, ki štarta avto. Ko ga aktiviramo, z levo stisnemo na zavoro, (ali robom desnega stopala, če ste vešči), z desno pa pohodimo pedalko za plin. Pri tem elektronika drži motor v optimalnem območju navora, potem pa ko spustimo zavoro s pohojenim plinom optimalno pospešujemo. V praksi impresivno in ob dejstvu, da imamo ob osnovnem še programa Sport in Race, kjer se spremeni tudi režim delovanja izpušnega sistema in pri prestavljanju dobimo opazen in slišen pok, nadvse imenitna pogruntavščina.  Oba nadgrajena programa omogočata precej nadzora nad avtomobilom, predvsem pa skrajni Race RS-a dobesedno poživini. Imeli smo priložnost poditi se čez enega od hribovskih prelazov skupaj z dvema motoristoma. Fanta, Dunajčana, sta na koncu, ki jima nikakor ni uspelo uiti Cliu po več kot 15 km vožnje, občudovala malo žepno francosko raketo. Ja, če si najdete nenevaren poligon, je RS pravi užitek, čeprav nekoliko bolj sterilen kot ne, predvsem manjka mu bolj neposreden in predvidljiv volan.

Po običajnih cestah se razen tega, da mu dodatno utrjeno podvozje prinaša nekaj več vibracij, RS potopi v povprečje, je nezahteven in relativno udoben avto. Poraba se giblje tam od 8 litrov do 12, ko se odličimo ovco spremeniti v volka. Volčiča, če smo natančni.

Reč stane 23 tisočakov in še dva tisočaka dodatne opreme, od tega posebna rumena vzame dobrega jurja, Cup podvozje 500, paket Udobje s samodejno klimatsko napravo in električnim pomikom zadnjih stekel pa še nekaj stotakov.

RS kot celota? Aktraktiven, tehnično pa je šel med mehkužneže in verjetno cilja na širši krog voznikov kot zgolj na hard core dirkače. A to je tako ali tako poglavje vseh malih raket zadnjega obdobja.