Civic v zdajšnji generaciji je imel eno samo težavo – 1,4-litrski in 1,8-litrski bencinar sta rahlo zamorjena motorja, tisti pa, ki je hotel dizla, je lahko izbral le 2,2-litrski štirivaljnik, umirjen na 150 konjičev, kar pa je precej povečalo stroške pri nakupu in registraciji. Luknja za uporaben ljudski dizel je bila tako odprta dolgo časa in zdaj ga imamo tudi v Hondi.

Od 2,2-litraša je lažji za 50 kilogramov, sicer tudi za dobrih 30 konjev šibkejši, a verjamemo, da se to v praksi sploh ne pozna. Če dodamo še nov šeststopenjski menjalnik, ki je zares odlično natančen, dobimo zares uspešno kombinacijo. Umirjena, tiha, nenaporna vožnja z obilico navora, da so doživetje tudi prehitevanja, ne smemo spregledati kar 300 Nm navora, pa seveda poraba, ta znaša manj kot šest litrov, ob varčni relacijski vožnji pa bo ta padla kar pod pet litrov. Z uštimanim podvozjem in dobro lego je vožnja Civica z novim dizlom zares užitek.

Če dodamo še bolj zrelo obliko nove generacije in vpadljivost, ni težko reči, da je Civic s prav tem motorjem ta hip najboljša Honda. Edina zadeva, v katero se lahko spotaknemo, je dizajn armaturke, ki ga bi prej našli v USS Enterprise kot pri običajnem avtomobilu, še malo bolj nenavdušeni pa boste nad samim upravljanjem potovalnega računalnika – najti recimo povprečno porabo zahteva kar nekaj tapkanja po volanu in ročicah.

Zadnja arija je seveda cena, osnovna 21.850, z nekaj dodatki 22.400 evrov, a to je pač japonski prestiž znamke Honda, čeprav izdelan v Evropi.