Vzemimo klasično Insignio Tourer in ji dodajmo štirikolesni pogon – še vedno smo na asfaltu. Potem jo dvignimo še za 2 centimetra, dodajmo zaščito pragov, kolesnih lokov in dna in že imamo psevdo terenca. Optično je avto še vedno Isnignia, drugačnost pravzaprav izdajajo le mat črne obrobe, ki pa jih na prvi pogled skorajda ne opazite.

Novi dvolitrski CDTI s 120 kW (163 KM) preseneti s svojo odzivnostjo in agilnostjo. Je presenetljivo tih in tudi pri porabi pod sedmimi litri, če ravno ne želite dosegati hitrostnih rekordov, spada med zaželene. Med štirikolesnim pogonom s Haldexom in motorjem je še šeststopenjski ročni menjalnik, ki ni biser in zatikanje pri prestavljanju je bilo kar precej moteče. Samoumevno že zaradi prožnosti dizla bi bilo, da bi lenobo pasli s pomočjo samodejnega menjalnika. Za več dinamike si boste omislili močnejšega biturba, za osnovo pa je ta srednji dizel več kot dovolj.

Vse ostalo je Insigniji primerno – po prenovi je notranjost še boilj tiha, cirkus gumbov pa je v našem primeru nadomestil veliki infotainment sistem z dvema zaslonoma, eden se bohoti med merilniki pred voznikovimi očmi in drugi na sredinski konzoli. Intellilink pravijo temu. Dodajmo temu še sledilno ploščico po vzoru prenosnih računalnikov in marsikdo bi bil nad pogruntavščino več kot navdušen. Pa videz na žalost vara. Novi infotainment omogoča tri načine vnosa, z gumbom klasično na radijskem delu, z zaslonom na dotik in že omenjeno drsno ploščico. Slednja je nenatančna, prepočasna – skratka, v praksi preizkušeno neuporabna, sploh pa nesmiselna, ker je zaslon na dotik odzivnejši in na enakem dosegu roke.

Sami vmesniki in podoba, hvalimo v celoti v slovenščino preveden sistem in simpatično 3D navigacijo, niso problematični, ampak spet – nekdo ni naredil domače naloge. Vzemite USB ključek poljubne velikosti z nekaj mapami ušesom ljubih MP3-jev in jih poslušajte med vožnjo. E, ne boste jih. Sistem omogoča neumnosti tipa skladatelj, žanr, seznam, umetnik(?), ne pa tudi brskanja po mapah. S tem se Insignijin (Zanimivo, v Adamu isti novi sistem te pomanjkljivosti nima) infotainment uvršča na črni seznam naših testirancev (Mazda6,...), kjer boste enostavneje poslušali glasbo iz radia, na USB pa raje pozabite.

Pri Oplu se težave zavedajo, njihova rešitev pa je milo rečeno smešna, če ne celo bizarna – ponujajo povezavo na brezplačni program za urejanje playlist in obljubljajo nadgradnjo. Saj, uporabnik bo ure in ure preživel pri računalniku in urejal .M3U playliste in celo ID3 tage, da bo zadostil kapricam žanr, skladatelj, umetnik in podobnim nebulozam. Tolažimo se lahko s tem, da to ni Oplov izdelek, pač pa je pod reč podpisan Johnson Controls. In ja, prejšnji infotainmenti v ostalih Oplih so poslušanju MP3-jev prijazni - torej izgovora ni. Quality Check oddelek bi moral (spet) dobiti odpoved. Smo omenili, da Intellilink omogoča nalaganje aplikacij v infotainment? Iskali ga boste zaman. Odgovor je - ni še dokončan (čeprav ima svoje poglavje v navodilih).

Na testu smo imeli tudi precej težav z elektroniko – sistem za opozarjanje na mrtvi kot v ogledalu je na malo bolj zaviti cesti lovil vse, od grmovja do ograj, že prvi dan so odpovedale aktivne dolge luči (že četrtič na Oplovh testih!), sistem za prepoznavanje prometnih znakov, sploh pa omejitev, bi najraje zabrisali skozi okno (če bi se vsaj dal izklopit), saj večinoma kaže same neumnosti in zanašati se nanj pomeni tvegati praznjenje denarnice in zbiranje kazenskih točk, vrhunec cele zgodbe pa je aktivni radarski tempomat s sistemom za preprečevanje trka.  Nismo še doživeli, da reč preneha delovati v dežju. V obeh deževnih dneh na testu je avto preprosto prijavil, da je radar umazan in da ga naj očistimo (česa? nekaj dežnih kapljic?). Enkrat pa nam je sistem za preprečevanje trka ulovil avto na stranski cesti in zavrl kot pri norcih. Če bi imeli za sabo kolono, bi morali razlagati policajem...no, da je bila na cesti mačka, ker nam resnice tako ali tako ne bi verjeli. Za nameček je na visokoločljivostnem zaslonu nizkoločljivostna kamera za vzvratno vožnjo le pogojno uporabna, saj je slika interpolirana in preveč zmazana.

Ampak pustimo te reči ob strani, pohvalno je, da Opel z elektroniko vsaj poskuša loviti konkurenco, čeprav mu to (še) ne uspeva.

Sama po sebi Insignia CT ni napačen avto, je prostoren, udoben, s presenetljivo dovršenim motorjem, da ne rečemo kar odličnim, tudi lega in samo podvozje (Flex Ride omogoča nastavitev trdote) sta nadpovprečna in sama vožnja, ko se odločimo, da glasbe ne bomo poslušali in nas elektronski gremlini ne bodo spravili iz tira, je odlična, za pomanjkljivosti pa so zadolženi inženirji. Na koncu ostane le šezgodba o ceni.

Opel za tole posebno različico opreme (CT ni samostojni model, kot bi pričakovali), vzame 34.700 evrov, z dodatki pa že 38.470 evrov. Cena, ki bo verjetno CT po deležu uvrstila v bolj eksotični del Insignij.