V formuli ena se varnost piše z veliki črkami. Od tragičnega konca tedna leta 1994 v Imoli, ko sta življenje izgubila Ratzenberger in legendarni Senna, noben dirkač ni več izgubil življenja v dirkalniku formule ena. Toda vedno znova jo skupijo uslužbenci ob stezi. Za pomagače ob stezi so še posebej nevarna leteča kolesa. Tudi za dirkače predstavljajo veliko tveganje. Henry Surtees, sin legende na dveh in štirih kolesih Johna Surteesa, je leta 2009 umrl zaradi tega, ker ga je v glavo zadelo kolo.

Sicer so kolesa v formuli ena varovana z jekleno vrvjo, toda stoodstotna varnost ne obstaja. Pri hudih trčenjih še naprej prihaja do tega, da se kolesa ločijo od dirkalnika in potem poskakujejo okrog in po zraku. Tudi v primeru, če se odvije kolesna matica, jeklene vrvi ne pomagajo.  

Kot smo lahko izvedeli, naj bi pri krovni organizaciji FIA obstajali načrti za uvedbo sistema, ki naj bi pomagal, ko je dejansko že prepozno. Ameriško podjetje Oscar Nelson Group v sodelovanju z institutom FIA za varnost v formuli ena razvija sistem, ki takoj izpusti zrak iz pnevmatike, ko se le-ta nehote loči od dirkalnika. S tem kolo ne bi več tako močno poskakovalo in bi že ob prvem padcu na asfalt izgubilo bistveno več energije kot doslej.  

In tako naj bi delovalo: Preko obstoječih senzorjev, nameščenih na dirkalniku, se zbirajo podatki o vseh mogočih komponentah. Ti podatki se zbirajo v standardni ECU enoti. Preko posebnega modela naj bi potem s stoodstotno gotovostjo izračunali, ali se na dirkalniku nahajajo vsa kolesa in če ne, ali so bila ločena nehote. Stoodstotna varnost je potrebna, da ne bi nehote prišlo do izpuščanja zraka iz pnevmatike pri visokih hitrostih. Če se kolo od dirkalnika loči nehote, se na poseben ventilček platišča pošlje informacija, ki mu ukaže, da se odpre in pnevmatika se takoj izprazni.

Ker naj bi delali z obstoječimi senzorji in že vgrajenimi standardnimi enotami ECU (Electronic Control Unit), je sistem ekstremno lahek. Le posebni ventili bi bili nekoliko težji. Ker gre v tem primeru tudi za kritično neutrjeno maso, so inženirji še posebej občutljivi. Toda proizvajalci so prepričani, da bodo dodali le minimalno težo.

Ker se bodo informacije, da se zrak izpusti iz pnevmatike, prenašale brezžično, je komunikacija ekstremno občutljiva. Moteči dejavniki in napadi hekerjev se morajo izključiti in postati nemogoči. Vojaški proizvajalec tukaj uporablja dovršeno vojaško opremo.

Sicer se ta projekt nahaja še v zgodnji razvojni fazi, tako da s skorajšnjo uvedbo ne gre računati. Na prvih testiranjih se mora pojasniti, kako velik je dejansko znesek energije, ki se zmanjša zaradi prazne pnevmatike. Le v primeru, če bi prišlo do občutnega zmanjšanje energije, bi ta sistem bil smiseln tudi za uporabo. V načrtovanju so različne simulacije in tudi fizična testiranja.