Kar formulo ena ubije hitreje kot vse drugo, so ogromni stroški za motorje. Za nakup pogonskih enot letnika 2014 morajo ekipe plačati okrog 18 milijonov evrov. V preteklosti je lahko vsakdo po diskonti ceni kupil motor od Coswortha in z dobro šasijo brez težav osvajal točke. Toda sedaj so stroški dobesedno eksplodirali in te so v višave pognali proizvajalci avtomobilov z razvojem, ki je izven formule ena, torej na cesti, skorajda neuporaben.

Mednarodna avtomobilistična zveza FIA z aktualnim predsednikom Jeanom Todtom na čelu, je menila, da bo najbolje, če vprašajo proizvajalce avtomobilov, kateri oziroma kakšen pravilnik motorjev si želijo. In dobili smo ga. Vse ekipe v en glas: ti motorji so predragi. Proizvajalci se razumljivo branijo: vložena sredstva za razvoj motorjev smo morali prenesti na odjemalce, ker bi se drugače sami znašli pod pritiskom svojih nadrejenih. Zato smo morali stroške za angažiranje v formuli ena držati kar se da v sprejemljivih okvirjih.

Očitno, da nihče nima rešitve. Ampak: rešitev bi bila več proizvajalcev v formuli ena. In vsakdo bi se moral zavezati, da svoje motorje odjemalcem proda za sprejemljivo ceno. Ampak, kje so sedaj vsi ti proizvajalci, ki naj bi jih turbo obdobje privabilo v formulo ena?

Do sedaj je ta izziv sprejela le Honda. Formula ena bi bila logičen korak tudi za podjetja kot so Audi, BMW, Peugeot in Hyundai – da naštejemo le nekatere. Za podjetje kot je Renault bi bilo dobro, če bi reklamirala blagovno znamko Infiniti, torej drugo znamko iz koncerna. Enako velja za Ferrari s Chryslerjem. Zakaj ne bi del motorjev imenovali Chrysler in s tem v ZDA dosegli veliki reklamni učinek? Polje formule ena z dvanajstimi ekipami in različnimi ugodnimi pogonskimi enotami – to ni nemogoče. Zakaj se to ne zgodi?

Formula ena ima mogoče pravo tehniko, toda napačen ugled. Pri formuli E pa je očitno ravno obratno. Formula ena ima ugled razsipavanja in zapravljanja in to je etiketa, katere si ne želi nalepiti noben proizvajalec avtomobilov. Z omejitvijo proračuna s strani krovne organizacije FIA bi to zadevo lahko rešili. Na žalost pa je za to potrebna politična hrbtenica in spretnost predstavitve in FIA nima ne prvega ne drugega atributa.

Nekateri trdijo: Človek, ki poskuša rešiti težave v formuli ena, je sam del težave. To je sicer težko dokazljivo. Vendar pa bi mogoče pomagalo, če bi podjetje CVC Capitals Partners – večinski lastnik komercialnih pravic formule ena – proizvajalce avtomobilov enostavno vprašalo, zakaj se tako obotavljajo in ne pridejo v kraljevi razred motošporta.

Frank Williams, Peter Sauber, Vijay Mallya ali Didi Mateschitz bi lahko na primer uprizorili svetovno turnejo in potrkali na vrata proizvajalcev avtomobilov. V današnjem času priti na aktualni tehnični nivo ni znanstvena fantastika – če angažiraš prave ljudi. In če bo aktualna formula ena dozorela in bo polje v pogledu motorizacije dokaj izenačeno, potem ni ovir, da je lahko v kraljevem razredu motošporta uspešnih šest ali sedem ekip.

Da se postopoma zamrzuje razvoj motorjev in tudi ostalih področij, to formulo ena v očeh industrije dela zelo neatraktivno in za proizvajalce avtomobilov manj vabljivo, da svoje blago postavijo v svetovne izložbe formule ena. Zaradi tega se ne smemo čuditi, da se upad zanimanja za formulo ena nadaljuje. Morda se bo kdo spomnil prave rešitve, upamo lahko, da takrat ne bo že prepozno.