Če se lahko katerikoli dirkač pohvali z zares razburljivo kariero, je to nedvomno John Surtees. Angleški dirkač se je namreč z motošportom ukvarjal že kot najstnik (na nekaterih dirkah je sodeloval kljub mladoletnosti), svojo pozornosti pa je sprva namenjal zgolj motorjem. Zaradi česar se njegova triletna dominanca v 350- in 550-kubičnem razredu niti ne zdi tako zelo presenetljiva. Hvalevreden pa je tudi podatek, da je Surtees kar trikrat zapored dobil tudi dirko Isle of Man. Motociklizmu pa je nato sledilo iskanje novih izzivov, z dirkalniki na štirih kolesih – natančneje, v formuli ena.

Tam je Anglež po zaslugi moštva Lotus debitiral v sezoni 1960 in prišel na cilj zgolj na dirki za VN Velike Britanije, kjer pa je na zadovoljstvo domačih navijačev zasedel izvrstno drugo mesto. Vseeno pa pod okriljem Colina Chapmana ni ostal dolgo – njegove dirkalnike je označil za hitre, toda nevarne – in skušal najti srečo v drugih moštvih. Po solidnih dveh sezonah z Yeomanom pa je leta 1963 odšel k velikemu rivalu tako imenovanih 'garažistov', Ferrariju. Njegovo prvo sezono je sicer pokvarila dominanca Lotusovega dvojca, Jima Clarka in Grahama Hilla, toda Surtees – kot tudi Ferrari – je svoje zadoščenje dobil že sezono kasneje. Za naslov so se namreč udarili prav omenjeni trije, odločitev o končnem zmagovalcu pa je prišla na zadnji dirki sezone, katero je gostila mehiška prestolnica.

Finale sezone 1964 sicer še danes velja za enega izmed najbolj dramatičnih v zgodovini formule ena. Kot že omenjeno, so imeli namreč kar trije dirkači teoretične možnosti za osvojitev naslova. Z devetintridesetimi točkami je bil v najboljšem položaju Hill, pet manj jih je imel Surtees, še dve manj pa aktualni svetovni prvak, Clark. Slednji je zadnjo dirko začel z najboljšega štartnega položaja in se po izvrstnem štartu hitro oddaljil od svojih nasprotnikov. Toda še vedno je bilo vse odvisno od Hilla, ki je za naslov potreboval samo tretje mesto. Kamor pa nikakor ni uspel priti, saj nikakor ni mogel mimo Lorenza Bandinija (Ferrari). Za nameček pa sta omenjena nato še trčila, zaradi česar se je Hill zavrtel ter izgubil zaradi poškodovanega dirkalnika na lestvici veliko število mest. Zdelo se je torej, da ima Clark na strežaj odprta vrata do ubranitve naslova svetovnega prvaka formule ena. Nato pa je prav v zadnjem krogu dirke naletel na okvaro motorja in sanj o naslovu je bilo konec. Zmage na dirki se je tako veselil Dan Gurney (Brabham), svetovni prvak pa je z drugim mesto postal Surtees, ki se je sicer še krog prej vozil na tretjem mestu, kar pa še ne bi bilo dovolj, da prehiti Grahama Hilla. Toda na srečo je pred njim vozil prav Bandini, ki pa se je svojemu moštvenemu tekmecu še pravi čas umaknil. Surtees je tako zgolj za točko prehitel Hilla, ki je dirko končal na enajstem mestu.

John Surtees je nato v formuli ena vztrajal še nadaljnjih sedem sezon (v sezoni 1972 je nastopil samo na eni dirki, zaradi česar ta ni šteta zraven), boju za naslov svetovnega prvaka pa se je uspel približati samo še v sezoni 1966, v kateri pa je dominiral Jack Brabham. Kljub temu pa spada Surtees še danes med velikane motošporta, saj ostaja še danes – že petdeset let kasneje – edini svetovni prvak v motociklizmu in formuli ena.