Če Minija pred več kot desetletjem ne bi prevzel BMW, bi ta verjetno končal v zgodovinskih zapisih britanske avtomobilske industrije. A obrnilo se je povsem v drugo smer. Zakaj omenjamo to? Ker Mini ni več samo legenda, ampak je postal resen premijski avto, z odličnimi voznimi lastnostmi, s preverjeno tehniko in zelo odbito notranjo podobo. Po trivratnem modelu, kupeju, roadsterju, Countrymanu, Cabriu in Pacemanu, je naposled le prišel tudi napol družinski petvratni Mini.

Na kratko o številkah. Za dobrih sedem centimetrov je daljši od trivratne izvedbe in v dolžino meri skoraj 4 metre, neopazno pa je za kak centimeter tudi višji. In kaj to pomeni v praksi? Dodaten par vrat olajša vstopanje na zadnjo klop, kjer se udobno počutijo ženske sopotnice oziroma otroci, medtem ko bo moškim nekaj težav predstavljal ozek vstop in prostor za kolena. Zanimivo, težav s prostorom za glavo v tem avtomobilu ne bo. Nekoliko večji je tudi prtljažni prostor, ki zdaj meri 278 litrov, kar je za 67 litrov več kot pri trivratnemu bratu, a če je potreba po prevozu kakega večjega kosa, potem se v dveh potezah  preklopi naslon zadnje klopi in nastane za 941 litrov prostora. A to še ni vse. Predelna polica skriva še nekaj litrski prostor po površjem. Idealno odlaganje manjših drobnarij.

Potniška kabina se zaradi nekaj dodatnih centimetrov pločevine ni spreminjala. Ostaja enaka in čeprav po videzu ni niti najmanj sorodna z BMW-jem, je še kako čutiti nemško prisotnost. Predvsem, ko je govora o kakovosti izdelave, materialih in ergonomiji. Vse je na svojem mestu in na dosegu roke. Potrebno se je navaditi na Minijev stil, ki želi biti v vsakem pogledu nekoliko poseben. Okrogel osrednji zaslon je središče dogajanja (navigacija, radio, telefon, potovalni računalnik), vrtljivi upravljalnik je rahlo nerodno nameščen (zaradi visoke postavitve naslona za roko) med sedeži oziroma tik na menjalno ročico, kjer je nameščeno še posebno stikalo za izbiro načina vožnje. Na voljo so trije. Zeleni za varčno vožnjo, Mid za običajno komfortno vožnjo in Sport za prav gokart občutek. Ja, takšen je slovenski zapis, ko izberemo želeni način vožnje. Hvalevredna poteza domačega uvoznika, da se je za tistih nekaj deset Minijev  letno potrudil in slovenskim kupcem omogočil, da Mini z lastnikom komunicira v slovenskem jeziku. In prav vožnja je tisto, kar velja še najbolj izpostaviti pri testnem avtomobilu. 

V kombinaciji z zmogljivim 125 kilovatnim dvolitrskim twin turbo dizlom in šeststopenjskim ročnim menjalnikom, je bil vsak prevožen kilometer pravi užitek, predstava na cesti pa nadvse suverena. Tudi petvratni Mini gre kot po tirnicah. Tistih nekaj dodatnih centimetrov ne spremeni nič. Zahvaljujoč natančnemu volanskemu mehanizmu, odličnim nastavitvam vzmetenja in širokim gumam. Vse to je znanje Bavarcev, ki pri Miniju še kako pride v poštev. 40-litrska posoda z gorivom zadostuje za 700 kilometrov vožnje, povprečje pa se bo težko dvignilo nad 6,5 litra. Mi smo se bolj ali manj vozili pod 6 litri.

Mini tudi v petvratni izvedbi ni več tako ljudski in temu primerna je visoka tudi cena. Z osnovnih 26.800€ se je končna cena testnega modela povzpela na 33.465€. Slabih 1800€ je vredna navigacija in Bluetooth, rdeča kovinska barva Blazing Red ima ceno 264€, 18-palčna platišča Cone Spoke so vredna 505€, nalepke na pokrovu motorja pa 116€. Izpostavili smo jih le nekaj. Potegnjeno pod črto, petvratni Mini SD je vrhunski avto, z občutkom za kakovost in odlične performanse, a z nadvse visoko končno ceno, ki po nekaj letih strmoglavi.