Že res, da je polnilnih mest veliko, a sama uporaba je ... milo rečeno – neuporabna, zatorej smo pri i3 vezani na domačo vtičnico.

A posvetimo se Bavarčku, ki ga bodo začeli prodajati čez 14 dni tudi pri nas, s ceno nekje okoli 36 tisočakov za golo električno vozilo in za še dodatnih pet tisočakov z range extenderjem, 650-kubičnim dvovaljnikom.

No, i3 je videza kot da je pripeljal vsaj 10 let iz prihodnosti in o vzbujanju pozornosti ni dvoma, sploh, če znalci vedo, da se mimo njih peljete neslišno na elektriko. Avto je všečen mali enoprostorček, mestnih navad in namena, z dosegom dobrih 110 kilometrov, kar se zdi v osnovi dovolj, a se v praksi hitro pokaže, da ni tako enostavno.

Tehnično napreden avto, narejen iz karbona in aluminija, o tem ni dvoma, da gre za zares vrhunski in futuristični izdelek. 1280 kilogramov težka reč spada med lažje električarje. A pustimo tehnikalije, dodajmo le, da za pogon skrbi 125-kilovatni (170 KM) elektromotr z 250 Nm navora, akumulator ima 22 kWh, kar v praksi zadošča za dobrih 100 kilometrov, polnjenjenje na enofaznem toku pa vzame 8 ur.

Vse to je dovolj za pospešek 7,2 sekunde do 100, končna hitrost je 150 km/h, a poanta ni, da se bomo z njim preganjali po avtocesti, pač pa po mestnih ulicah. Reč regenerira elektriko z zaviranjem in to tako očitno, da v Eco Pro programu (ki omeji hitrost na 90 km/h in izklopi klimo), ko spustite stopalko, samodejno prižge zavorne luči. A večji filing je, ko s pospeševanjem pojeste večino mestnega nastopaštva po vzoru Road Runnerja. Peep – Peep! Je pa res, da ozke in nizko uporne gume na drugi strani preprečijo norenje, saj i3 neke hude moči primerne lege žal nima.

Futuristična je tudi notranjost, velik zaslon, ki lebdi nad vdolbino sredinske konzole, z lesom prevlečena armaturka, ena ročica za volanom, ki je hkrati zagon avtomobila, menjalnik in še kaj, pa izvrsten – pravzaprav fenomenalen infotainment (z vremenskimi poročili, pa 3D zgradbami s pravimi »skini«, in seveda v slovenščini).

Usedanje na zadnjo klop skozi nazaj obešena zadnja vrata in še bi se kaj našlo. Zoprna reč je le polnilec, imeli smo le enofaznega 220-voltaša, ki je v praksi še dodatno začinil neresna polnilna mesta.

A vse ostalo je, ne za kapo dol, pač pa za na kolena. Sploh, če upoštevamo same vozne lastnosti.

O težavah s polnjenjem pa preberite našo sobotono izkušnjo v Ljubljani