Čeprav je od tragične smrti trikratnega svetovnega prvaka, v Imoli, minilo že skoraj 21 let, pa Senna nedvomno še danes ostaja v srcih številnih navijačev. Senna je bil namreč po zaslugi izjemne karizme, kot tudi dobrosrčnosti, med mnogimi – še posebej pa v Braziliji – zelo priljubljen. Jasno pa je, da bo večini v spominu za vedno ostal v spominu po zaslugi tega, kar je pokazal na stezi.

Virtuoz za volanom je bil velik ljubitelj hitrosti sicer že v mladih letih, zanimivo pa je, da njegovim staršem njegova želja, da se dirkanju posveti tudi profesionalno, sprva ni bila všeč. Senna je vendarle prihajal iz premožne družine, ki pa si je v prvi vrsti želela, da bi se mladenič posvetil izobrazbi. Sedenje za knjigami pa Ayrtona ni veselilo, zaradi česar je pri 21-ih letih sledila selitev v Evropo. Tam večjih uspehov sprva ni dosegal, preboj v kraljico motošporta pa mu je omogočila šele zmaga v britanski formuli 3, leta 1983.

Sezono kasneje pa je sledil prihod v formulo 1, kjer so mu priložnost kot prvi ponudili pri Tolemanu. Za ponujeno priložnost pa se jim je 24-letni Senna oddolžil z izjemno vožnjo v deževnem Monaku, ko je s praktično povsem nekonkurenčnim dirkalnikom osvojil kar 2. mesto – če bi dirka potekala zgolj krog dlje, pa bi Brazilec nedvomno tudi zmagal. Temu je nato sledil odhod v moštvo Lotus, ki je bil sicer takrat že v zatonu, po zaslugi Senne pa še zadnjič (govorimo o originalnem moštvu) prišel do vrhunskih uvrstitev. V treh sezonah, ki jih je preživel z Lotusom, je namreč Senna osvojil 6 zmag in kar 15 najboljših štartnih položajev.

Tem, sicer izjemnim, uspehom pa je vendarle manjkala glavna nagrada – naslov svetovnega prvaka. Slednjega pa je dočakal ob prihodu k McLarnu, kjer mu je družbo sicer delal še en vrhunski dirkač, Alain Prost. In prav rivalstvo s francoskim dirkačem je bilo tisto, ki je zaznamovalo nadaljevanje njegove kariere. Če je bila namreč še prva skupna sezona relativno mirna, pa so se njuni odnosi povsem poslabšali v sezoni 1989. Vrhunec njunega spora pa nedvomno predstavlja trčenje v Suzuki, ko je Senna potreboval zmago, med poskusom prehitevanja s Prostom trčil, nato sicer nadaljeval in zmagal, po dirki pa bil diskvalificiran. Prvak je tako postal Francoz, Sennovo maščevanje pa je sledilo že naslednje leto, ko sta velika rivala v Suzuki znova trčila. Senna pa se je veselil svojega drugega naslova svetovnega prvaka.

Senna je bil najboljši tudi sezono kasneje, kljub temu pa je bil že takrat jasno, da se obdobje McLaren Honde počasi bliža koncu, saj je bilo moštvo Williams, z Nigelom Mansellom na čelu, vedno bližje. In res – že sezono kasneje je moštvo iz Grova prevzelo primat, naslov pa je prepričljivo osvojil Mansell. Podobna zgodba pa se je ponovila tudi sezono kasneje, le da je naslov pobral Prost. Svojo priložnost je tako dočakal šele za sezono 1994. Žal pa poglavje z Williamsom Senni ni bilo namenjeno.