Po počasni in naporni ulični dirki v Monaku se je GP scena preselila na zahtevno, zelo hitro stezo v Francorchampsu, v neposredni bližini mesta Spa, na verjetno najbolj prvinsko dirkališče, ki je bilo še v uporabi. Tukaj ni bilo lahkomiselnosti o sreči ali rulete okrog hiš in pristanišča. Steza v Ardenih je kraj, kjer si niti filmski studii ne bi mogli zamisliti boljše kulise, a je belgijsko VN vseeno obilje filmske ponarejenosti skorajda zasenčilo. MGM se je trudil narediti film o GP dirkah, kakršne so takrat bile, čeprav bi v njem težko govorili o kaki zgodbi; razen tega so finančno verjetno močno prekašali resnični GP svet, v katerih so za razliko od filmskih zvezd glavne vloge igrali Ferrari, BRM, Lotus, Cooper, in ostali.

Vzdušje, ki so ga gradili v tednu pred VN Belgije, in tudi med samimi treningi, je verjetno bilo eno od stranskih vzrokov holokavsta, ki se je zaradi nepredvidenih vremenskih razmer zgodil v prvem krogu. Do tretje ure popoldne je za vse udeležence tokratne dirke Hollywoodska neresničnost nevede prešla v stanje hujših razmer. Steza v Francorchampsu ni mesto za začetnike ali brezbrižneže, zlasti ne v GP avtu, ki je sposoben razviti povprečno hitrost okrog 225 km na uro in več, in na tako zahtevni dirki mora biti vsak voznik duševno prilagojen resnosti tovrstne dirke, pa naj bo popolni začetnik ali pa večkratni zmagovalec.

Clark je po dirki dejal, kaj je bil pravi razlog njegove zamude na startu. Prišlo je do nesporazuma med uradniki in Lotusovimi mehaniki, ki so skušali pod Clarkovo prednje kolo postaviti klin, ki bi preprečeval, da bi se avto prehitro odpeljal naprej – in posledično dobil kazen za prehiter start. Clark je bil tako osredotočen na dogajanje okoli sebe, da ni bil pozoren na starterja, ki je resda nekoliko prehitro zamahnil z zastavo, in Lotus je stal na svojem še takrat, ko so vodilni še drveli skozi zavoj Eau Rouge; takoj zatem je odločno stopil na plin, in slab kilometer pozneje mu je odpovedal motor. Tudi Graham Hill je iz iste četrte vrste slabo startal in se je po hribu pred Burnenvillu vozil bolj v ozadju, in ko je ostale že doletela nenadna nevihta, je še vedno vozil po suhem z nezmanjšanim plinom. Na vrhu hriba sledi srednje hiter levi ovinek, nato se pa cesta naslednjih nekaj kilometrov le še spušča, in med tem spuščanjem vozniki najprej premagajo zelo dolg in hiter desni zavoj Burnenville, zatem pa skozi hitro levo-desno kombinacijo pri Malmedyju zdrvijo na najdaljšo ravnino na stezi, ravnino Masta, ki jo nekje na sredini zmoti le zelo hitra levo-desna kombinacija, ki nikakor ni bila za tiste s slabim srcem. Vozniki so v dež naleteli ravno pri vstopu v zavoj Burnenville, in spolzka podlaga je presenetila več kot polovico udeležencev. Bonnier, Spence, Bondurant, Siffert, Hulme in Hill so na tem mestu doživeli vsaj vrtenje, če že ne nesreče. Bondurant in Hill sta imela srečo in nista zadela ničesar, in sta lahko nadaljevala. Medtem je vodilna skupina, ki so jo sestavljali Surtees, Rindt, Brabham, Bandini in Stewart, bila že dobrih sto metrov dalje, in je prav tako drvela s polnim plinom po ravnini Masta, kjer je voznike čakal najbolj zahrbten ovinek na vsej stezi, in en najbolj nevarnih v vsem letu. Surtees je bil na tem mestu edini, ki je sploh kaj videl, kajti vsi za njim so vozili v gostem pršcu in so vozili skorajda na pamet; in v tem primeru nesreča nikoli ni daleč, in tudi tokrat ni bila.

Rindt se je v tej kombinaciji zavrtel pri veliki hitrosti in naredil nekaj polnih piruet, a je imel obilo sreče in tudi on ni zadel ničesar. Izgubil je le nekaj mest, a lahko povsem normalno nadaljeval dirko. Brabham, ki je vozil za njim, je tako enkrat videl Cooprov prednji del, pa zadnjega, pa spet prednjega in spet zadnjega. Tudi Stewarta je zaneslo na mokri stezi, a on je imel precej manj sreče. Pri visoki hitrosti je zletel s steze, a na srečo vsaj ni zadel hiše, ampak jarek. Njegov avto je ob tem zvilo kot banano in voznik je ostal vkleščen v njem; a na srečo je bil vsaj obrnjen navzgor. Bil je nemočen in je sedel v bazenu bencina, ki je odtekalo iz posod za gorivo. Komaj se je njegov avto dobro ustavil, že je mimo njega priletel Bob Bondurant, ki je z avtom vred odletel v jarek na nasprotni strani steze, obrnjen na glavo. Nekaj sekund za njim je v istem levem-desnem ovinku nadzor nad avtom izgubil še Graham Hill, in tudi on je pristal v jarku, le nekaj metrov proč od Stewarta, na veliko srečo je zadel bale slame in ostal nepoškodovan. Verjetno je moral biti prav presenečen, ko je izstopil iz svojega avta, kajti šele takrat je ob sebi zagledal razbitega BRM in v njem poškodovanega svojega moštvenega kolega!

Ravnina Masta je bila zelo daleč od boksov in vse, kar se je dogajalo tukaj, je minilo praktično brez védenja ostalih; razen tega so varnostniki ob stezi še vedno imeli polne roke dela v Burnenvillu, kjer je bila scena še najbolj podobna verižnemu trčenju, a tam se k sreči vsaj nihče ni poškodoval. Le manjše poškodbe je v svoji razmeroma grozljivi nesreče utrpel Bondurant, ki je imel nekaj odrgnin po obrazu, in se je lahko sam rešil iz prevrnjenega BRM in takoj zatem stekel čez cesto, da bi pomagal svojemu mlademu tekmecu v tovarniškem BRM. To je trajalo zelo dolgo časa, saj je bilo treba na Stewartovem avtu najprej odstraniti volan, a v avtu ni bilo primernega ključa, tako da je Graham Hill šel kar do hiše v bližini in si tam sposodil orodje, da je lahko Stewarta sploh spravil iz razbitine! Skupaj z Bondurantom sta ga slednjič le potegnila iz avta in Stewart je bil še vedno pri zavesti, je pa tožil nad bolečinami v rami, najbolj pa mu je bilo neprijetno, ker je imel kombinezon prepojen z bencinom. Hill je ostal ob njem do prihoda rešilca in zatem odpeljal svojega BRM, ki je kljub dvema vrtenjema in trku v bale slame ostal razmeroma nepoškodovan, nazaj v bokse. Medtem je izgubil več kot štiri kroge in nadaljevanje ni imelo smisla, tako da je v boksih tudi ostal.

Kaj je sledilo v nadaljevanju, je del zgodovine. Jackie Stewart je po tej nesreči postal en glavnih zagovornikov večje varnosti ob stezi, postal je tudi en najglasnejših predstavnikov združenja dirkaških voznikov GPDA. Temu združenju je v naslednjih letih uspelo, da so stezo Spa-Francorchamps izločili iz koledarja Svetovnega Prvenstva, pa čeprav so tam ostale kategorije, vključno s športnimi dirkalniki - ki so bili pravzaprav enako hitri kot dirkalniki Formule 1 - tam vozile vse do prenove steze, oziroma do izgradnje krajše verzije leta 1979. Razen tega Jackie Stewart nikdar ni pozabil neugodnih občutkov, ko ni mogel odstraniti volana in se s tem rešiti iz razbitine, ki bi lahko vsak hip zagorela. Od tiste dirke naprej je vse do konca kariere, ki jo je končal ob koncu sezone 1973, na svojem volanskem obroču vozil viličasti ključ, kakršen mu je nekoč verjetno rešil življenje.