Mauro Bianchi (77), Julesov dedek, ki je svojega vnuka preživel, je bil rojen 1937 v Milanu, dirkal pa je z belgijsko licenco. Družina Bianchi, ki je v celoti italijanskega porekla, je 1950 krenila iz Milana, saj je Julesov pradedek delal kot mehanik za belgijskega dirkača Johnnyja Claesa. Mauro je podobno kot njegov starejši brat Lucien krenil v svet motošporta kot del belgijske dirkaške črede. Najprej Formula 2 v Cooper Climaxu 1960, potem pa je leto pozneje nastop na neuradni dirki F1, VN Modene z Emeryson – Maseratijem. Mauro se ni kvalificiral na dirko.

1962 in 1963 je postal tovarniški dirkač Abartha, med uspehi pa najdemo 1. Mesto na 500 km Nurburgringa 1965 in Macau leto pozneje, 1967 pa je zmagal na 24 ur Le Mansa v svojem razredu 2000 cm3.

1964 se je pridružil mladi ekipi Alpine Renault v Formuli 2, a poltovarniška Renaultova ekipa ni mogla konkurirati Matri in britanskim ekipam. Mauro je bil razpet med formulo 3, formulo 2 in vzdržljivostnimi dirkami. 1968 je skupaj z Depaillerjem doživel hudo nesrečo na 24 ur Le Mansa, leto pozneje, ko se je smrtno ponesrečil brat Lucien, pa je kariero dirkača zaključil. Služboval je kot testni voznik za Venturi in izumil kontrakcijsko vzmetenje, ki ga je v devetdesetih v F1 uporabljal tudi McLaren, danes pa ga najdemo praktično povsod, od motociklov do kolesarstva.

Športno bolj slaven pa je bil Julesov prastric Lucien. Rojen kot Luciano je skupaj z bratom in očetom odšel v Belgijo in postal tudi naturaliziran Belgijec. Rojen je bil 1934 v Milanu, nastopil je na 17 dirkah F1. Claes ga je hitro uvedel v svet motošporta in 20-letnik je nastopil prvič na Alpine Rallyju leta 1951, med 1957 in 1959 pa je dobil dirko Tour de France in dve leti zatem še dvakrat Paris 1000. Leta 1959 je vstopil v F1, čeprav sprva le na nekaj dirkah. Vozil je različne dirkalnike za ekipo ENB, nacionalno belgijsko ekipo, med drugim Cooper T51, Lotus 18 in Emeryson. Po nekaj dirkah za UDT Laystall 1961 z Lotusom, se je vrnil v ENB z Maseratijem. 1968 je dobil stalnejši sedež z ekipo Cooper BRM, in na prvi dirki v Monte Carlu zasedel tretje mesto, dirko je dobil Graham Hill. Uspehov potem ni bilo več, točke je osvojil le še enkrat na naslednji domači dirki v Belgiji s šestim mestom in ponovil svoje prve točke izpred 9 let na isti dirki z isto uvrstitvijo.

Lucien je dirkal tudi s turnimi in rally avtomobili, uspešen je bil v vseh disciplinah, največji uspeh je bila zmaga na 24 ur Le Mansa 1968 za volanom Forda GT40 skupaj z Pedrom Rodriguezom, 1962 pa je dobil dirko v Sebringu skupaj z Bonnierjem, Šved je 1972 umrl v Le Mansu v hudi nesreči, ko je njegova Lola zadela v Ferrari Švicarja Vetscha. V tej nesreči, ki sicer ni del te naše zgodbe, je vlogo igral tudi Red Bullov Helmut Marko. Lucien je vodil tudi na slavnem London-Sydney Marathonu, preden je v njegovega Citroena DS na predzadnji preizkušnji trčil avstralski motorist. Še danes se ne ve, ali namerno. No, skupaj z njim je sedel sovoznik Jean-Claude Ogier, ki pa ni bil v sorodu s svetovnim WRC prvakom.

Leta 1969 je Bianchi podpisal za Autodelto, dirkaško ekipo Alfa Romeo. Na testiranjih 10 tednov pred 24 ur Le Mansa je vozil Alfa Romeo 33/3. Od prvega dne testiranj je bil italijansko avto rakava rana, 3-litrski motor je crkoval kot po tekočem traku, odpiral se je pokrov motorja, kar je bilo dovolj, da ga je odtrgalo in Bianchi se je bil prisiljen ustaviti ob progi. Naslednje jutro, 30. Marca 1969, kljub temu, da so mehaniki pokrov dodatno pritrdili, težava ni bila odpravljena. Spet je nekaj ur prebil v boksih in ko se je ponovno peljal čez prevoj Mulsanne, je nenadoma zavrl in vklopil smernik in nakazal, da ima avto spet težave – naenkrat je Alfa 33/3 zdrsnila s ceste in zadela v telefonski drog, se vžgala in eksplodirala. Bianchi, ujet v dirkalniku, ni imel nobenih možnosti. Umrl je star 34 let.