Krovna organizacija je ponovno obudila idejo o uvedbi pokritih kokpitov dirkalnikov formule ena po vzoru bojnih letal. Obstaja dilema, ali so ti pokrovi rešitev za varnost dirkačev ali pa prinašajo le nove težave in nevarnosti.

Za: Varnost je na prvem mestu

Če nas je nesreča Julesa Bianchija naučila nekaj, potem je to, da kokpiti dirkalnikov formule ena potrebujejo pokrove. Le tako bodo glave dirkačev v primeru nesreče zaščitene pred hudimi poškodbami , kot je to bil primer preminulega mladega Francoza. Bianchi je v Suzuki treščil v dvigalo, ki je odstranjevalo poškodovan dirkalnik Sutila. Pokriti kokpit bi bistveno omilil silo trčenja.

Toda Bianchijev primer ni edini. Pri tem nam ni treba potovati devet mesecev nazaj, da si osvežimo nadaljnji primer. Na dirki za VN Avstrije, je Fernando Alonso "splezal" na dirkalnik Kimija Raikkonena in za las zgrešil njegovo glavo. Nesreča bi se lahko končala z bistveno hujšim izidom, razen če bi dirkalnik imel pokrov kokpita.

Enako velja za leteče dele iz lastnega dirkalnika ali drugega, kot je to bil primer pri Felipeju Massi leta 2009 na Hungaroringu, ko je Brazilca v glavo zadela vzmet iz dirkalnika Rubensa Barrichella. Pokrov je pri tem prava zaščita. Tukaj ne pomaga, da so stranice kokpita sedaj postavljene višje. Tukaj mora biti popolno pokritje glave dirkača.

Seveda lahko tukaj argumentiramo z optičnim izgledom ali pa tradicijo formule ena, ki se pač z odprtimi dirkalniki razlikuje od drugih dirkalnih serij. Toda, ali ni prav, da se izgled in zgodovina – pa naj bo še tako velika in ponosna – postavita za varnostjo dirkačev?

Proti: Pokrovi prinašajo nove težave

Pokrov kokpita ni najbolj praktična in enostavna rešitev, da formula ena postane bolj varna. Bolj smiselno bi bilo, da bolje zaščitimo šasijo okrog dirkačev. Znanost v pogledu razvoja visoko zmogljivih penastih mas ne miruje. Poleg tega bi lahko stranske dele kokpitov, kjer ni motena gibljivost dirkačev, postavili še višje.  

Lahko bi uvedli tudi majhno vetrobransko steklo, katero smo v zgodovini formule ena že večkrat videvali. To steklo bi lahko zadržalo leteče dele drugih dirkalnikov in ščitilo glave dirkačev. Od poškodbe glave Felipeja Masse leta 2009 na Madžarskem, smo bili priča tudi razvoju novih, še bolj varnih čelad, ki zdržijo večje obremenitve. Tudi tukaj razvoj še ni dosegel svojega konca.

Pokrov kokpita bi sicer lahko rešil nekatere težave, toda istočasno bi prinesel nove. Pomembno je, da se mora dirkač v primeru nesreče kar se da najhitreje rešiti iz kokpita. Pri tem mora biti zagotovljeno, da je mogoče pokrov kokpita odpreti v vsakem primeru. Tudi spričo eventualnih deformacij zaradi trčenja in v primeru ognja.

Svoje vprašanje glede dvoma v pokrov kokpita navrže tudi dež. Ali bodo potem pokrovi imeli brisalce? Kaj se bo zgodilo, če ti ne bi delovali? Ali potem nastane tveganje zaradi pomanjkljive vidljivosti? Ne nazadnje pa se postavlja tudi vprašanje, ali v primeru pokrova kokpita še govorimo o dirkalnikih formule ena ali pa prototipih dirkalnikov Le Mansa z odprtimi kolesi? Pri vsej upravičenosti zavzemanja za maksimalno varnost, ne smemo žrtvovati DNK formule ena.