Laiki in navijači s prostim očesom le stežka opazimo te minimalne razlike, ki se na koncu kroga merijo v desetinkah, stotinkah ali celo tisočinkah sekunde. Tu in tam lahko slišimo, da ima nek dirkač bolj agresiven slog dirkanja, da nekomu bolj ustrezajo hitrejši zavoji, spet drugemu steze z dolgimi ravninami, ki jih prekinjajo šikane ali tako imenovane lasnice. Toda za temi splošnimi ocenami se skrivajo konkretne in presenetljive razlike, ki so posledica prirojenih občutkov, samozavesti, zaupanja v dirkalnik in še česa. Današnje dirkače formule ena je pod drobnogled vzel F1racingov strokovnjak Peter Windsor, ki je odkril nekaj zanimivih razlik, ki jih laično oko preko TV ekrana ne more opaziti. Na primer to, kako različno se zavojev lotevata oba dirkača Ferrarija, kako Lewis Hamilton mojstrsko izkorišča odzivnost hibridne pogonske enote in kako ima njegov moštveni kolega Nico Rosberg raje bolj stabilen zadek dirkalnika. Toliko za pokušino.

Tehnologija je v formuli ena vedno igrala pomembno vlogo in nobena skrivnost ni, da še tako dober dirkač s slabim dirkalnikom ne more osvojiti naslova svetovnega prvaka. Primerjave med dirkači različnih moštev so zato vedno nehvaležne, toda od lanske sezone vendarle nekoliko realnejše, predvsem zaradi novih pogonskih enot, ki dirkaču zagotavljajo odlično odzivnost v zelo širokem območju vrtljajev, torej po celotni stezi. Presenetljivo to velja za motorje vseh štirih proizvajalcev,  (Mercedes, Ferrari, Renault in Honda), ne glede na precejšnje razlike v moči. Nekdanji osemvaljniki s Kersom so bili z vidika nastavitev in območja uporabe mnogo zahtevnejši kot sedanji šestvaljniki s turbino in hibridnima enotama MGU-H ter MGU-K, dirkači pa so se morali ukvarjati še s tem, kako na stezi optimalno izkoristiti dodatno nakopičeno energijo Kersa. To zdaj odpade, po novem lahko tudi dirkača McLarna skozi celoten krog uporabljata dodatnih približno 160 konjskih moči, kolikor jih motorju zagotavlja hibridna enota, ki kopiči in pretvarja odvečno toploto zavor in izpušnih plinov, tako da se dirkač lahko posveti zgolj svoji tehniki vožnje. Ta pa se z leti spreminja in razvoj tehnologije od dirkačev zahteva tudi nove spretnosti. ''Prestavljanje v nižjo prestavo na točno določeni točki zavoja, dirkaču danes omogoča boljšo kontrolo zadnjega dela dirkalnika,'' pojasnjuje Peter Windsor.

Ta manever z menjalnikom pa mora biti narejen s filigransko natančnostjo, natanko na točki, kjer se zavoj začne odpirati in dirkač začne pospeševati. Z nižjo prestavo namreč pridobi višje vrtljaje in več manevrskega prostora pri uravnavanju zadnjega dela dirkalnika. Mojster tega početja je po Windsorjevi analizi Lewis Hamilton, ki s svojim izjemnim občutkom za lovljenje zadka izkoristi vsako priložnost, da prestavi v nižjo prestavo in z višjimi vrtljaji ter umerjenimi korekcijami volana kar se da hitro spravi dirkalnik iz zavoja. Nico Rosberg na drugi strani te tehnike ne izkorišča, saj ima raje bolj stabilen zadek dirkalnika skozi celoten zavoj, predvsem v hitre zavoje pa vstopa s hitrejšim prenosom teže.

Še zanimivejši kontrast sta dirkača Ferrarija. Zanimivo tehniko ima Sebastian Vettel, ki zavoj odpelje v obliki črke V – zavira tangencialno na radij zavoja, nato hitro prelomi linijo in pospešuje po drugi tangenti. To stori izjemno natančno in z neverjetnim občutkom, njegova težava je le v tem, da potrebuje dirkalnik z zelo stabilnim zadkom, ki mu omogoča omenjeni prelom. Lanski Red Bull mu tega ni omogočal, zato je na trenutke deloval povsem izgubljeno, letošnji Ferrari pa je že bolj pisan na njegovo kožo. Ta tehnika je sicer učinkovita predvsem v počasnih in srednje hitrih zavojih, kar je potrdil tudi Vettlov nekdanji moštveni kolega Mark Webber, ki je nekoč priznal, da je Nemec pravi mojster počasnejših zavojev. Na drugi strani pa Kimi Raikkonen prisega na mehkejši stil vožnje, podoben Buttonovemu. Prvi del zavoja zaokroži po daljši liniji, tako da je dirkalnik skozi celoten zavoj več časa izpostavljen bočnim silam, kar je sicer dober nastavek za natančno pospeševanje iz zavoja. To je varen in zanesljiv način dirkanja skozi zavoje, analiza pa je pokazala, da Vettel prvi del zavoja odpelje približno za polovico širine dirkalnika bolj po notranji strani kot Kimi. To je v lovu za tisočinkami sekunde velika razlika, je pa zanimivo, da podobno ''varen'' slog dirkanja goji tudi drugi Finec Valtteri Bottas, ki se omenja za najverjetnejšega Kimijevega naslednika pri Ferrariju.

Z različnima pristopoma obeh dirkačev imajo opravka tudi pri McLarnu, z že omenjenim Buttonom in agresivnim Alonsom. Pri izkušenem Britancu je sicer še potrebno omeniti, da mehkejši in daljši prvi del zavoja nadaljuje v pospeševanje z izjemnim občutkom za dodajanje plina. Button je dirkač, ki praktično nikdar za sabo ne pušča črnih sledi gume in pri pospeševanju izkoristi vsak milimeter steze. Fernando Alonso na drugi strani hitreje in bolj postopoma vstopi v zavoj, njegov dirkalnik je manj časa izpostavljen bočnim silam, a so po drugi strani njegovi manevri mnogo bolj agresivni, kar pa Španec obvlada z izjemnim občutkom na stopalki za plin.

Daniel Ricciardo ima podobno sposobnost manipuliranja z zadkom dirkalnika kot Lewis Hamilton, tako da se v srednje hitre in hitre zavoje preprosto ''vrže'', nato pa z usklajenimi mini korekcijami volana in dodajanjem plina obvlada drugi del zavoja. Na drugi strani ima Daniil Kvyat daljšo in na videz mnogo bolj čisto linijo, kar je Windsor na začetku sezone označil za preveč varno taktiko, toda Rus iz dirke v dirko odlično napreduje in pri Red Bullu že pravijo, da je Kvyat pravi mojster hitrih zavojev, kar je nenazadnje potrdil v Silverstonu, kjer je bil cel vikend hitrejši od Ricciarda.

Od novincev je Windsor največ besed hvale namenil Maxu Verstappnu, ki naj bi bil podoben talent kot Lewis Hamilton, s podobnimi občutki tako za prednji kot zadnji del dirkalnika. Carlos Sainz mlajši na drugi strani ves čas niha med mehkejšim stilom in zelo agresivnim pristopom, zato njegovi hitri krogi včasih zgledajo, ''kot bi skušal po tanki nitki prehoditi Grand Canyon, torej zelo tvegano,'' se je slikovito izrazil Windsor. Izkušeni Felipe Massa naj bi se letos vrnil k slogu, ki ga je krasil pred skorajda usodno nesrečo na VN Madžarske 2009, s svojim načinom obvladovanja dirkalnika pa se uvršča med Rosbergov mehkejši in Ricciardov agresivnejši stil.

Če torej potegnemo pod črto, so dirkači še vedno dirkači, ne glede na vse pripomočke, s katerimi jih inženirji skušajo približati dirkaški popolnosti. Če smo začeli z ugotovitvijo, da dober dirkač s slabim dirkalnikom ne more postati prvak, lahko zaključimo, da zagotovo velja tudi obratno.