Kako poskrbiš, da si ljudje tvoj krstni nastop v formuli ena zapomnijo za vse čase? Z nekonkurenčnim dirkalnikom se uvrstiš na osmo štartno mesto, na dirki pridobiš še kakšno mesto, vmes še blokiraš največjega zvezdnika tega športa, ki te želi prehiteti za krog, ga za nekaj trenutkov prehitiš nazaj in osvojiš točko za končno šesto mesto. Po dirki pa ta istega zvezdnika, ki ti želi razložiti, da se tako na stezi ne obnaša, ignoriraš in si prislužiš njegov udarec.

Tako je namreč zgledal debi Eddiea Irvinea v formuli ena, na VN Japonske 1993 z Jordan-Hartom. Kaj drugega bi pričakovali od irskega dirkača, ki je kmalu postal najbolj zabavna figura paddocka formule ena. Stezo v Suzuki je poznal kot svojo dnevno sobo, saj je tri leta nastopal v japonski formuli 3000, kar je unovčil že na kvalifikacijah, ko je moštvenega kolega Rubensa Barrichella premagal skoraj za pol sekunde.

Dirka je potekala na delno mokri stezi, približno na polovici je Ayrton Senna, ki se je za zmago kot po navadi boril z Alainom Prostom, za krog ujel Irvinea in nato še Damona Hilla, ki je edini po stezi že vozil s pnevmatikami za suho stezo. Ko je želel mimo slednjega, ga je iz ozadja prehitel novinec Irvine, ki je nato v kombinaciji S-zavojev prehitel še Hilla. Senna je v tem troboju izgubil ogromno, v primerjavi s Prostom kar 15 sekund, a je kljub temu osvojil četrto zmago v sezoni. Po dirki je še vedno besen odšel do Jordanove garaže in želel veselemu Ircu, ki je skupaj z Barrichellom Jordanu priboril sploh edine točke v sezoni, razložiti, da se v formuli ena tako pač ne vozi, toda Irvine ga je ignoriral in trikratni svetovni prvak je izgubil živce. Mladi dirkač se za njegovo zvezdništvo ni zmenil in tudi prerivanje je komentiral v svojem slogu: ''Ko sem videl, da me bo udaril, sam si mislil: OK, v moj žep bo padlo nekaj funtov.''  Saj najbrž ni potrebno poudarjati, da se je to dogajalo v nekih drugih časih formule ena.  

Irvine je po izjemnem debiju v formuli ena sestavil dokaj uspešno kariero, z vrhuncem leta 1999, ko je pri Ferrariju  izkoristil poškodbo Michaela Schumacherja in se vse do zadnje dirke v Suzuki boril celo za naslov svetovnega prvaka. Za vsega dve točki ga je na koncu premagal Mika Hakkinen.