Bila sem pri prijateljici, kjer smo četrtkanje (redno druženje ob četrtkih) očitno spremenili še v pizza party. Vmes sem sicer ugotovila, da ne vem, kje imam telefon, ampak ga ob vsem dogajanju tako in tako nisem potrebovala. Ko sva se s hčerko odpravljali domov, sem prijateljico še prosila, naj me pokliče in ko sem slišala, da zvoni v avtu (vsaj tako sem mislila), sem si rekla, da sem ga sigurno spet vtaknila v napačen žep v torbici in ga bom že našla.

Kmalu po začetku vožnje domov pa zaslišim, kako se nekaj skotali po avtu in pade dol. Seveda mi na kraj pameti ni padlo, kaj bi to lahko bilo. Sem mislila, da je kakšna veja padla z drevesa. Ker sem pač šla čez majhen gozdiček. Doma dam otroka v miru spat, potem pa se lotim iskanja telefona. Torbica? Ne. Vrečka iz trgovine? Ne. Plašč? Ne. Hmmmm… Avto? Grem pogledat. Ne.

Ob tretjem poskusu iskanja po avtomobilu se mi pridruži še en član ekipe, ki je očitno mislil, da sem sigurno zgrešila kakšno špranjo. Kontaktirala sem ga preko FB, moj takrat edini vir komunikacije z ljudmi. Po iskanju pridem nazaj v stanovanje, nakar doživim AHA moment. Razsvetljenje. Tisto, kar se je kotalilo po moji strehi med vožnjo in padlo dol… je bil… MOJ TELEFON!!!!

Seveda zgrožena nad tem dejstvom takoj to sporočim našemu uredniku, ki pa je že bil na poti proti Pirničam, kjer naj bi se to zgodilo. Norec je šel v čisti temi ob 23ih zvečer iskat moj telefon. In uganite kaj? Našel ga je! 1,3 km od štartne točke. Če nebi tega doživela, ne bi verjela, da se lahko telefon toliko časa obdrži na strehi avtomobila, tudi če pelješ čez kakšne luknje.

Torej, drage moje (in dragi), dobronameren nasvet – preden se vsedete v avto, vedno poglejte še, če ste slučajno kaj pozabile na strehi. Ker… se zgodi. Tudi jaz sem mislila, da se meni kaj takega ne more zgoditi, dokler se mi ni zgodilo. In vem, da nisem edina ;-)