Nino Vaccarella, učitelj prava, je bil rojen v Palermu na Siciliji 4. marca 1933 in je bolj kot voznik Formule 1 znan kot izreden specialist za športne dirkalnike, med drugim je leta 1964 z Jeanom Guichetom slavil na dirki 24 ur Le Mansa. Na dirkah Formule 1 je debitiral na VN Italije 1961, kjer je vozil dirkalnik De Tomaso-Conrero moštva Scuderia Serenissima. Agregat v tem dirkalniku je bil v bistvu 1.5-litrski motor Alfa Romeo Giulietta s štirimi valji in dvojnimi svečkami. Kvalificiral se je na 20. mesto kot najhitrejši od treh De Tomasov, vendar je po 13 krogih odstopil zaradi okvare motorja. Sledila je manjša dirka Coppa Italia v Vallelungi, ki je bolj znana po tem, da je odločila italijansko državno prvenstvo. Tam je za volanom Cooper-Maseratija T51 moštva Scuderia SSS Serenissima di Venezia končal kot tretji. Leta 1962 je peljal še tri dirke v moštvu Scuderia Serenissima, kjer je peljal Lotusa 18/21-Climax – šlo je za prav tisti avto, s katerim je leta 1961 Stirling Moss slavil v Monaku in Nemčiji. V Monaku je bil s tem avtu na kvalifikacijah 21. oziroma najpočasnejši in se na dirko seveda ni uvrstil. Na dirki v Pauu je Nino končal na šestem mestu; na isti dan je Stirling Moss v Goodwoodu utrpel strahotne poškodbe, zaradi katerih je moral prehitro končati svojo kariero. Na VN Nemčije je njegovo moštvo najelo Porscheja 718, s katerim se je Nino kvalificiral na 15. mesto. Na petnajstem mestu je dirko tudi končal, za zmagovalcem Grahamom Hillom je zaostal za krog.

Svoj naslednji nastop v Formuli 1 je opravil v Monzi, kjer je od Roba Walkerja najel Lotusa 24. Svoj naslednji (in zadnji) nastop na dirkah F1 je opravil na VN Italije 1965, kjer je sedel v tovarniškem Ferrariju 158. Kvalificiral se je na 15. mesto, po 58 krogih pa je odstopil z okvaro motorja.

Po omenjenih dosežkih, oziroma pomanjkanju slednjih, bi lahko kdo rekel »To pa res ni nič posebnega«. Pet nastopov na Svetovnem Prvenstvu, kjer je najboljši dosežek pripeljal z devetim mestom v Monzi 1962, to za vrhunskega voznika res ni nič posebnega. Nino Vaccarella bi s temi dosežki verjetno kaj kmalu poniknil iz splošnega spomina; vendar pa se je stvar obrnila drugače.
Nino je bil resda rojen v Palermu, živel pa je v malem mestecu Collesano, skozi katerega je vodila trasa legendarne dirke Targa Florio. Tukaj je imel torej absolutno prednost domačega terena. po celotni trasi skorajda ni bilo hiše ali zida, na kateri se ne bi dalo prebrati napisa VIVA NINO, VAI VACCARELLA, in podobno. In prav tukaj je prvič resno opozoril nase. Leta 1962 je vozil novega Porscheja z osemvaljnim motorjem, v istem avtu sta mu družbo delala še prekaljena Jo Bonnier in Graham Hill. Posadka je končala na tretjem mestu; bili bi pa še boljši, če ne bi imeli kroničnih težav z zavorami. Leta 1963 je Vaccarella prvič prišel do dobrega rezultata tudi v Sebringu, ki je postal njegova druga specialiteta, skupaj z Bandinijem in Mairessejem so za volanom novega Ferrarija 250P osvojili drugo mesto. Leta 1964 je na Floridi še enkrat končal kot drugi, tokrat je v povsem novem 3.3-litrskem Ferrariju 275P ob njem peljal še en specialist za športne dirkalnike Ludovico Scarfiotti. Nino je tega leta doživel najboljše dirkaško obdobje svoje kariere. S Ferrarijem 275P je skupaj s Scarfiottijem slavil na 1000-kilometrski preizkušnji na Nürburgringu, pozneje je zmagal v Le Mansu, za piko na I pa je prišel še do zmage na manjši dirki Coppa Intereuropa v Monzi, tokrat je peljal Ferrarija 250LM.

Leta 1965 pa je končno prvič dobil domačo Targo, Ferrarija 275 P2 je ob njem peljal Lorenzo Bandini. Nino je odpeljal izreden otvoritveni krog s časom 40:05, zatem s časom 39:21 odpeljal tudi najhitrejši krog dirke, s katerim je tudi zrušil tri leta staro znamko Willya Mairesseja, ki je držal rekord 40:00.3, in je po treh krogih pred najbližjim zasledovalcem, Guichetom v še enem Ferrariju, vodil kar s petimi minutami prednosti! Po treh krogih je zapeljal v bokse na dolivanje in menjavo voznika, vendar je bil kaj kmalu deležen hladnega tuša s povsem nepričakovane smeri. Ferrarijev šef moštva Eugenio Dragoni ni bil niti približno navdušen nad Ninovo izredno predstavo in mu je namenil kar precej dolgo kritiko. Nino je zatem nekoliko iz protesta, nekoliko pa zaradi zanesljivega prihoda v cilj zadnji krog odpeljal s časom le 43 minut, vendar je imel v cilju pred Porschejem 906 (Davis/Mitter) na drugem mestu kar štiri minute prednosti. Lokalna množica, ki je štela dobrega četrt milijona gledalcev, je bila nad prikazanim seveda navdušena. Sledila je dirka na Nürburgringu, kjer je z Bandinijem vozil malega Dina 166P z le 1.6-litrskim motorjem in prišel do izrednega četrtega mesta. Skozi večino dirke je bil udeležen v srdit boj z dvolitrskim Porschejem 904/8 (Bonnier/Rindt), ki pa se je končal, ko je malemu Ferrariju po manjši okvari začelo zmanjkovati moči.

Leta 1966 mu ni šlo tako dobro. V Sebringu je s Fordom GT40 moštva Scuderia Brescia Corse (z Magliolijem) prišel do petega mesta, ki je ostal njegov najboljši rezultat sezone. Na domači Targi Florio se je namreč boril za vodstvo, a je njegov moštveni kolega Bandini naredil napako in prevrnil njunega Ferrarija 330 P3.

Leta 1967 je bil njegov najboljši rezultat četrto mesto z dirke 1000 km Monze, ki ga je pripeljal s Ferrarijem 330 P3/P4 švicarskega moštva Scuderia Filipinetti in s sovoznikom Švicarjem Herbertom Müllerjem. Sledila je Targa Florio, kjer je bil znova en glavnih favoritov, vendar je naredil zelo netipično napako. Na najbolj počasnem delu steze, ozki lasnici v njegovem domačem Collesanu, je že v prvem krogu mahal navdušeni množici, ko je nenadoma zgrešil mesto zaviranja in zdrsnil v zid, kjer je polomil obe desni kolesi. Ironično, na zidu je kajpak pisalo FORZA NINO.

Leta 1968 po spremembi pravilnika Ferrari protestno ni nastopal v Svetovnem Prvenstvu Konstruktorjev, tako da je Nino prestopil k Alfi Romeu. Na 24 urah Daytone je z Udom Schützem in dirkalnikom Alfa Romeo T33/2 končal na petem mestu. Na domači Targi ga je na mestu nesreče iz leta poprej pričakal napis ATENTA NINO (pazi, Nino!), za Scarfiottijevim Porschejem 907 pa se je vozil na drugem mestu, ko je njegov sovoznik Schütz zletel s steze.

Leta 1969 je bil s tovarniško Matro MS630 in starim znancem Jeanom Guichetom peti v Le Mansu, na Targi pa je njegovi Alfi v šestem krogu odpovedal motor. Leta 1970 se je vrnil v Ferrarijevo tovarniško moštvo, v Ferrariju 512S mu je družbo redno delal Ignazio Giunti, in takoj po vrnitvi je znova prišel v šampionsko formo. V Sebringu sta prišla do zmage, potem ko je v zaključku dirke njun avto prevzel Mario Andretti, sledilo je drugo mesto v Monzi. V Targi je bil v težkem petlitrskem avtu brez pravih možnosti proti novim ultralahkim Porschejem 908/3 in je s tretjim mestom prišel najvišje. kot je lahko. Sledilo je četrto mesto v Spaju in tretje na Nürburgringu, kjer je za spremembo isti avto vozil John Surtees, kjer je še enkrat več moral priznati premoč le dvema okretnima Porschejema 908/3.
Leta 1971 se je Ferrari odločil, da bo nastopal le z enim Ferrarijem 312PB, s katerim so se pripravljali na ukinitev 5-litrskega razreda leta 1972. Nino je znova prestopil k Alfi in najprej z de Adamichom in Pescarolom končal kot tretji v Sebringu, nato pa s Hezemansom in Stommelenom še peti v Monzi. 

Nato pa je sledila Targa Florio. Italijani so bili brez zmage vse od leta 1965, ko je s Ferrarijem slavil prav Vaccarella, od takrat pa je Porsche nanizal serijo petih zaporednih zmag. Tudi tokrat je Porsche pripravil novo orožje, še lažjega 908/3. Na zadek so postavili plavutke v slogu modela 917K, vendar so tokrat imeli svoje težave. Na treningu so bile presenetljivo najhitrejše tri Alfe, Nino je s časom 34:14.2 odpeljal tudi najhitrejši krog treningov. Na stezi se je zbralo med 500 tisoč in milijon gledalcev, ki so napeto čakali, ali bo tokrat vendarle uspel kdo premagati Porscheja. Čeprav je pravilnik določal, da bodo avti začeli po številčnem vrstnem redu in v intervalu 15 sekund, je organizator določil drugače in avti so se na stezo podali po razredih in doseženih časih. S tem je Nino dirko začel kot prvi. Že prvi krog je bil dramatičen, Stommelenu je odpovedal menjalnik, zaradi česar je njegova alfa zdrsnila s steze in razbila dve kolesi. Zatem je Redmanu odpovedal volan, zaradi česar je zletel v zid – avto je zagorel, voznik je utrpel opekline tretje stopnje. Nekoliko pozneje je Rodriguezov Porsche zdrsnil na barvni oznaki na cesti in v Ninovem domačem mestu Collesanu zletel v zid! S tem sta bila zunaj oba Porscheja 908/3 moštva JW-Gulf, ostal je le še dirkalnik moštva Martini s posadko Elford/Larrousse. Po koncu prvega kroga je Nino seveda pripeljal kot prvi, 40 sekund pozneje sta mu sledila moštveni kolega de Adamich in Larrousse. Ker pa je Porsche dirko začel 45 sekund za Vaccarello, je Nino v bistvu zaostajal za 4.1 sekunde – Porsche 908/3 je bil očitno precej bolj namenjen stezi kot Alfe. V drugem krogu Larrousse ni mogel mimo de Adamicha, s čimer je Nino prevzel vodstvo tudi po popravljenih časih. V tretjem krogu je Vaccarello zamenjal Hezemans, Larroussa pa Elford. Vic Elford je bil še en strokovnjak za Targo. Odpeljal je najhitrejši krog 33:45.6 in bil po štirih krogih znova v vodstvu, po popravljenih časih je imel 18 sekund prednosti pred Hezemansom. V petem krogu je Elford Hezemansa prehitel tudi na sami stezi, tempo pa je bil tako silovit, da je medtem v istem krogu vozilo le še osem avtov! Ob koncu kroga je Elford znova predal avto Larroussu, ki se je na stezo vrnil za Nizozemcem v Alfi. V 6. krogu je Larrousse dobesedno letel po stezi in je svojo prednost povečal na 80 sekund (!), Hezemans pa je avto predal Ninu. Množica je takoj oživela in glasno vzpodbujala svojega junaka, ki se je podal v lov. Vendar do lova ni prišlo – v sedmem krogu je Larroussu počila guma, za povrh vsega pa mu je med menjavo pnevmatike še počil ključ. Ni mu preostalo drugega kot da se po platišču pelje dobrih 20 kilometrov do postojanke moštva JW-Gulf na sredini kroga, kjer so mu mehaniki –tekmeci! – hitro zamenjali kolo. Vendar je s tem izgubil cel krog, v začetku osmega kroga pa je odstopil z uničenim prednjim vzmetenjem. Obe preostali Alfi sta ob navdušenju množice prišla do sijajne dvojne zmage, prve za Alfo na Targi po daljnem letu 1950! Na tretjem mestu je kot edini preostali v istem krogu presenetljivo končal 1.8-litrski Lola T212 s posadko Bonnier/Attwood.

Nino je uspešno sezono 1971 zaokrožil s petim mestom na Nürburgringu –kjer so trije sitni Porscheji 908/3 slavili trojno zmago– in sijajnim drugim mestom v Zeltwegu, v obeh primerih je ob njem vozil Nizozemec Toine Hezemans. Alfa je zatem izpustila Le Mans, tako da je Nino prišel v moštvo Escuderia Montjuich, kjer je peljal Ferrarija 512M, sovoznik je bil José Juncadella. Vózila sta zelo hitro in ponoči nekaj časa celo vodila, vendar sta dirko predčasno končala po okvari prenosa.

Leta 1972 je ostal pri Alfi, vendar se je po odhodu Porscheja Ferrari izkazal za dominantno silo in do rezultatov je prišel le v Sebringu (tretji, Hezemans) in Le Mansu (četrti, de Adamich). Na Targi mu je v tretjem krogu razneslo motor, Alfe pa je ponižal edini prisotni Ferrari 312 PB, ki sta ga vozila Arturo Merzario in specialist za reli Sandro Munari. Leta 1973 sta Ferrari in Matra bíla silen boj za prevlado, Alfa pa je doživela katastrofalno leto in Nino se je znašel brez sedeža. Pred Targo se je Ferrari vendarle spomnil nanj in ga posadil v svojega 312PB, ob njem je peljal lanski zmagovalec Arturo Merzario. Bila sta najhitrejša na treningu, med dirko pa je odpovedala polgred. Nasploh so na tisti dirki odpovedali vsi namenski prototipi, kajti do zmage je precej senzacionalno prišel Porsche 911 Carrera RSR (Gijs van Lennep/Herbert Müller), drugi pa je bil še bolj presenetljivo Lancia Stratos (Sandro Munari/Jean-Claude Andruet) – šlo je seveda za namenski reli avto, ki pa leta 1973 še ni prestal postopka homologacije in je nastopil v razredu trilitrskih prototipov…

Leta 1974 je Targa izpadla iz sporeda Svetovnega Prvenstva in se ni več vrnila, so pa na njej vozili do leta 1977 izven koledarja. Nino se je pri 41 letih starosti dirkaško upokojil, vendar se je že naslednjega leta znova premislil in znova z Alfo nastopil na »svoji« dirki – in prišel do svoje tretje zmage, po kateri je dokončno končal svojo kariero. Od takrat dalje živi razmeroma mirno življenje, a ostaja en najbolj popularnih prebivalcev Sicilije, in po nekaterih hudomušnih podatkih velja Nino Vaccarella za edinega Sicilijanca, ki sme pred lastno hišo pustiti odklenjen avto, brez da bi bil v skrbeh, da bo kdo vlomil vanj.