Če izvzamemo nadaljnji zasuk krovne organizacije FIA in strateške skupine formule ena s sprostitvami omejitev, je bila udarna vest dirkaškega konca tedna VN Nemčije vsekakor odhod tehničnega direktorja Ferrarija Jamesa Allisona. Strokovnjak, kateremu se je letos v dom naselila žalost, saj mu je umrla žena in je ostal sam s tremi otroki. Slednji naj bi bili tudi glavni razlog, da se je Allison preselil na Otok. Mnogi pa verjamejo, da je Allisonov odhod povezan z letošnjimi rezultati in novim predsednikom Sergiom Marchionnejem.

Prepričani smo lahko, da ne bo trajalo dolgo, da ga bomo videli v eni izmed britanskih ekip. Na ta način bi lahko še naprej delal v svojem okolju in bil blizu svojih otrok. Kljub temu si je potrebno postaviti vprašanje, zakaj mu Ferrari ni ponudil predloga, da vsaj v prehodnem obdobju dela za ekipo, medtem pa bi Scuderia v ozadju iskala novi kader. Ampak po njegovem odhodu so se v Maranellu odločili, da zadevo rešijo interno. Verjamemo, da so obstajale tudi druge možnosti. Kajti James ne bi delal za nasprotno ekipo, Ferrariju pa bi nudil pomemben prispevek, čeprav ne več na enaki osnovi kot sedaj.

Toda, največja težava Allisonovega odhoda je dejstvo, da je Ferrari zapusti (prej moral) v dokaj neugodnem trenutku. V razmerju moči se Scuderia nahaja tačas za Mercedesom in kar je najbolj boleče, tudi za Red Bullom. In za slednjimi je potrebno nadoknaditi zaostanek, istočasno pa se pripraviti na sezono 2017.

Letošnja sezona bi pravzaprav morala postati napet dvoboj med Mercedesom in Ferrarijem, toda to se ni zgodilo. In če se v ekipi odločijo za napačne ukrepe, potem bomo na ta dvoboj še dolgo čakali. Ferrari v spremembah ima tudi velike učinke na formulo ena prihodnjega leta. Kajti odhod Allisona odpira tudi vprašanje, kako sploh dela Ferrari. Po paddocku lahko slišimo govorice – ki to verjetno tudi niso -, da predsednik Ferrarija Sergio Marchionne nikoli ni bil pristaš Allisona, ker je bil Britanec dovolj pameten in se ni pustil voditi v nerealne situacije, v katere je stopal Italijan in ker je vedno našel adekvaten odgovor. Poleg tega pa je bil še zadnji strokovnjak v ekipi, katerega je pripeljal prejšnji predsednik Luca di Montezemolo.

V tem primeru si lahko postavimo sledeče vprašanje: Le zakaj bi nekdo, ki nima skoraj nič izkušenj s formulo ena, poslušal nekoga, ki ima 25 let izkušenj in ugled cenjenega strokovnjaka v paddocku? Žalostno pa je, da se v tem vprašanju skriva dejstvo, kaj je šlo narobe po času naveze Michael Schumacher, Jean Todt in Ross Brawn. Todt je bil dober v tem, da je nadzoroval Luco di Montezemola, da se ta ne bi vmešaval v tehnično ekipo. Tako se je lahko Ross Brawn  nemoteno osredotočal na pomembne naloge. V kombinaciji s Schumacherjem, ki je bil takrat nesporna številka ena Ferrarija, so skupaj osvojili že znane uspehe.

Če se že ločiš od tehničnega direktorja, je prav, da se vprašaš, kakšno vlogo je natančno igral in katero luknjo bo potrebo sedaj zakrpati. Definicija nalog tehničnega direktorja je v zadnjih desetih letih postala vse bolj porozna, sploh zaradi novih pozicij kot so "Chief Technical Officer" in "Chief Engineering Officer". Vendar če vloga tehničnega direktorja deluje, potem je tradicionalno opisana takole: Nekdo z zelo dobrim razumevanjem, kako dirkalnik narediti hitrejši in kako si pridobiti zaupanje dirkačev.

Ni nujno, da je tehnični direktor najboljši kadrovski menedžer, prav tako ni nujno, da je perfektno organiziran, kajti takšne sodelavce lahko najdemo v vseh inženirskih področjih. Naloga teh sodelavcev je, da najdejo pravo osebje, da razvijajo procese in delovne poteke, da pazijo na komunikacijo in da motivirajo zaposlene. Tehnični direktor mora prej imeti vizijo in sposobnosti, da vidi celoto in sicer kako dirkalnik formule ena deluje v sodelovanju vseh delov. Le v tem primeru lahko vsak dirkaški konec tedna pride do rezultatov.

In zato ni potrebna nobena kalkulacija, ni potrebe po nekih tabelah. Seveda je dovolj prostora za inženirske koncepte, vendar pa potrebujemo tudi določen občutek za dirkalnik. Slednji odloča o tem, kako tehnični direktor nastavi razvoj neke ekipe. In da bi v celoti črpali ta potencial, je nujno potrebna stabilnost. Lahko traja leta, da se razvije takšna stabilnost. Ampak Ferrari se še naprej ubada s spremembami in vprašanje je, kdaj se bodo le-te izplačale.

Če si ogledamo Ferrarijevo performanco v zadnjih letih, odkar je bila v formulo ena uvedena nova hibridna tehnologija (leta 2014), potem številke govorijo zase. V primerjavi najhitrejših krogov Ferrarija tekom dirkaškega konca tedna z najhitrejšimi, potem te številke niso ravno spodbudne. Seveda te številke nihajo od steze do steze, vendar v realnosti niso tako različne, ko gre za nastavitve dirkalnika. Vzemimo stezi v Kanadi in Avstriji, kjer se zahtevajo hitrost, dober oprijem in stabilno zaviranje. Ferrariju očitno na vseh treh področji pošteno škripa.

Ferrari letos doživlja krizo, ki je v veliki meri posledica lastnega pritiska, ki so si ga naložili s tem, da so veliko govorili o morebitnem boju za naslov prvaka in katerega niso prenesli. Če pa pomislimo, kaj je pri Allisonu šlo narobe, potem ni nobeno presenečenje, da je sezona takšna kot je, če pa so okoliščine govorile proti njemu, še posebej če se zavemo, kako potekajo dela v Ferrariju.

Za novega človeka, Mattio Binotta, bo pot zelo težka. Ukvarjati se bo moral s politiko, ki jo še ne pozna. Poleg tega bo moral sprejeti določene odločitve. Ali bo nadaljeval delo Allisona ali pa ubral pot lastne in nove smeri. Ali pa bo le prehodna rešitev, dokler ne bodo našli drugega. Binotto je zagotovo zelo izkušen v tem, kar počne. V Ferrariju je že od leta 1995, vstopil je kot inženir za testne motorje, leta 2013 je postal vodja za pogonske enote. V motorje se torej zelo dobro spozna.

Za spremembe pravilnika sezone 2017, ki na glavo postavlja aerodinamiko dirkalnika, pa bi bil zelo potreben ustrezen strokovnjak, ki bi vodil oddelek oblikovanja. Toda za to je sedaj prepozno. Kajti vsi primerni strokovnjaki formule ena imajo veljavne pogodbe. In tudi če bi Ferrariju uspelo nekoga prepričati, da prevzame posle v Maranellu in da ekipo spravi v red, bi bil ta s strani aktualnega delodajalca za delo v drugi ekipi onemogočen vsaj za šest mesecev. Preden bi lahko pričel z delom pri Ferrariju, bi bilo prepozno, da bi lahko vplival na dirkalnik sezone 2017, mogoče celo za 2018.

Tisti, ki pri Ferrariju delajo v ekipi oblikovanja, bodo zelo podrobno gledali na novega človeka. Kajti takšne nenadne menjave običajno spremlja tudi čas negotovosti, ki pa lahko brez dvoma vpliva na kratkoročne razvoje. In ljudje v oddelku oblikovanja bodo prav tako zmedeni, kot je zunanji svet. Ali bo novi tehnični direktor ostal dlje časa ali pa je nekdo v čakalnici, ki bo ponovno prinesel nove spremembe? Vse to lahko na nek način, kako dela ekipa, vpliva na uspehe na stezi.

Mnogi menijo, da se pri Ferrariju ne bo nič spremenilo, dokler se ne bodo v ekipi zavzemali za večjo stabilnost. Strokovnjaki, odgovorni za uspehe ekipe, potrebujejo stoodstotno podporo in to dolgoročno. Drugače se bodo faze vzponov in padcev samo nadaljevale.