Kaj je torej dober štart? Ekipe imajo za to fazo dirke kriterije. Kako daleč pride njihov dirkalnik v prvih štirih sekundah? 85 metrov je dobra vrednost. In zakaj ravno štiri sekunde? Ker je dirkalnik potem že v fazi, kjer napake pri upravljanju ne igrajo več tako velike vloge.

Dirkalnik formule ena od 0 do 100 km/h v povprečju pospeši v 2,5 sekundah. Znamko 200 km/h dosežejo v manj kot petih sekundah. Vrednosti so se veda odvisne od oprijema na stezi in pnevmatik. Razlike med super mehko in srednjo zmesjo znašajo okrog 10 metrov. Med svežimi in rabljenimi pnevmatikami znašajo razlike do 4 metre.

V prvih 1,8 sekundah štarta je oprijem tisti, ki omejuje pospeševanje. Potem to vlogo prevzame zmogljivost motorja. Pri tem obstaja veliko virov napak. Začne se pri ogrevanju pnevmatik. Če dirkaču ne uspe, da svoje pnevmatike spravi v njihovo temperaturno okno, potem velja pravilo: rajši prehladno kot prevroče. Drugače se naležna površina na štartu ponovno ogreje in dirkač za to plača ceno prekratke življenjske dobe pnevmatike – oziroma njenega optimalnega delovanja.

Tudi temperatura sklopke je pomemben kriterij. V tem pogledu so še posebej občutljivi pri Mercedesu. Domnevno zaradi tega, ker je njihov sistem preveč zapleten. Seveda šteje tudi dejavnik človeka. "Najboljši reakcijski časi ležijo pri 0,15 sekunde," izda Williamsov šef inženirjev Rob Smedley. Še do lanskega leta so imeli dirkači dve ročici sklopke. Eno za vožnjo do startne vrste, drugo pa, da so pustili sklopko kontrolirano drseti. Sedaj se mora vse to opraviti z eno ročico v linearnem odporu. Sedaj se zopet zahteva prefinjen občutek, da se v prvi štartni fazi zadnja kolesa pripravi do rahlega podrsavanja. Idealna vrednost drsenja je med 8 in 10 odstotki.

V Monte Carlu je štart trajal le 111 metrov, na zadnji dirki v Hockenheimu pa 310 metrov. Lewis Hamilton je moštvenemu kolegu Nico Rosbergu v prvih štirih sekundah odvzel 6 metrov. V Rusiji je razdalja do prvega zavoja dolga kar 844 metrov – najdaljša od vseh dirkališč. Dirkač ima pri tem več možnosti za morebitne napake.

V drugem delu štartne faze je pospeševanje odvisno od čistega prestavljanja, zavetrja in samega prometa. Dirkači morajo biti natančni pri točkah prestavljanja. Kar pa v štartni gneči ni vedno enostavno. Zavetrje je prednost, ki ga dirkači ne smejo podcenjevati. V Barceloni je imel Hamilton četrti najboljši štart v polju. Rosberg se je nahajal le na desetem mestu. Kljub temu pa je bil Nemec tisti, ki je kot prvi zavil v prvi zavoj. Ker je izkoristil zavetrje in ker je pozneje zaviral.

Z dvema ročicama sklopke je v preteklosti 80 odstotkov štartov izpadlo kot dobrih. V letošnjem letu je kvota napak višja, kot ponazarja Smedley: "Na testiranjih v zimskem obdobju je bilo dobrih le še 50 odstotkov štartov. Sedaj, ko imajo dirkači za seboj nekoliko več vaje, sta naša dirkača pristala pri 65 odstotkih."

Iz tega lahko ugotovimo, da je sicer pole position še vedno najboljše izhodišče za štart dirke, saj se v tem primeru dirkač ogne veliki gneči pred prvim zavojem, toda če pogoji, ki smo jih našteli, niso izpolnjeni in če je reakcijski čas dirkača slabši, potem se lahko hitro zgodi, da je bil ves trud kvalifikacij zaman in se dirkač s pole positiona po prvem zavoju hitro znajde na drugem, tretjem ali še slabšem mestu.