Še vedno traja poletni premor in poleg dirkačev ter odgovornih ekip so na dopustih tudi novinarji medijev, ki pokrivajo formulo ena. Spričo dopustovanja spoznaš mnoge ljudi, ki ti povedo, kaj si mislijo o formuli ena. "Formula ena je dolgočasna. Veliko boljši je MotoGP. To so pravi dirkači." Besede, ki dajo misliti še tako zagretemu pristašu formule ena.

Ampak, tako kot je povsod, je potrebno pogledati številke. Te kažejo, da je MotoGP daleč vstran od popularnosti, ki jo uživa formula ena. Pustimo sedaj subjektivna mnenja. Če izvzamemo Rossija, potem lahko brez slabe vesti rečemo, da starejši ljudje bolj poznajo Vettla, Hamiltona ali Alonsa. Formula ena je zato brez dvoma tudi kraljevi razred v popularnosti. Kajti v dosegljivosti preko televizij je bolj dostopna kot na primer MotoGP. Seveda je potrebno dodati, da so lahko subjektivne ocene in mnenja povsem drugačna, da se razumemo.

A kljub temu smo še naprej priča udrihanju po formuli ena – sicer ne več tako hudo, kot je to bil primer v preteklih letih. Formula ena ima problem, ki jo spremlja že od nekdaj. Ustvariti si mora namreč mejo med športom in šovom. Poleg tega pa mora biti še marketinška platforma za proizvajalce. Problem, ki ga ljubitelji motorjev in bencina vedno znova pozabljamo, je ta, da je od petih milijonov televizijskih gledalcev, ki jih ima na primer nemška televizija RTL, delež zares zapriseženih navijačev motošporta zanemarljivo majhen. 4,9 milijona gledalcev namreč ne loči med enotama MGU-H in MGU-K. verjetno sploh ne vedo, da obstajata.

Lahko se prepariramo o tem, ali formula ena potrebuje široko maso. Brez milijonov gledalcev pred TV sprejemniki ni več marketinška platforma. Proizvajalci ne bi več porabljali ogromne vsote denarja, verjetno bi se celo umaknili iz formule ena. Potem bi se za naslov prvaka borile zasebne ekipe. In v tem primeru bi formula ena najverjetneje še danes imela glasne motorje, ki bi bili dostopni za primerno ceno. In formula ena bi imela eno težavo manj.

Ampak kroga časa ni mogoče zavrteti nazaj. Kajti kraljevi razred motošporta je že zdavnaj postal globalna uspešnica – seveda gledano iz finančnega vidika. Da tukaj nimamo več veliko opravka z romantiko, je tudi vsakomur jasno. Denar, ki se črpa v formulo ena, pa nima le slabe strani. Bolj je šport popularen, večje je obveščanje navijačev. Pokritost na področju televizije, spleta in tiskanih medijev je namreč ogromna. Tukaj smo prisotni tudi mi iz Avtomanije.

Med Olimpijskimi igrami v Braziliji, ki so se končale sinoči, smo lahko bili pogosto priča, kaj se godi z nepopularnimi športnimi zvrstmi. Vsake štiri leta so deležni majhne pozornosti, atleti pa od svojega športa ne morejo živeti – med temi najdemo tudi nosilce zlatih medalj. Dobro bi bilo vprašati te športnike, ali si želijo večjo popularnost za svojo športno zvrst. In tako mora formula ena iz prekletstva in blagoslova, da ostane svetovno znana športna zvrst, narediti najboljše kar je mogoče. Zaprisežene navijače motorjev in bencinskih hlapov  mora zadovoljiti z informacijami v danem trenutku (preko spleta in televizije), prav tako pa mora zadovoljiti tudi tako imenovane Micke Kovačeve na domačih kavčih dnevne sobe.

Dober primer za to so intervjuji neposredno po koncu dirke na odru za zmagovalce. Včasih vprašanja akterjem postavljajo nekdanji dirkač, včasih pa ugledneži iz sveta filma ali televizije. Vprašanja so seveda primerno temu različna. Pogosto se navijači jezijo, da so vprašanja na odru za zmagovalce preveč površna. Bi lahko držalo, toda zato pa obstajajo po ceremoniji na stopničkah konkretne tiskovne konference. Najprej za televizijo, potem pa še za tiskane in spletne medije. Ljubiteljem formule ena na kavčih se bolj dopade to, da med dirkači vidijo nek znani obraz, kot pa da nek strokovnjak dirkače sprašuje o tlaku v pnevmatikah. Vzemimo na primer dirko za VN Avstralije leta 2015, ko je vprašanja na stopničkah postavljal Arnold Schwarzenegger. Redko je bila formula ena na družabnem omrežju twitter tako popularna kot takrat.

Podobno se dogaja tudi z dirkališči. Tradicionalisti bi si raje želeli Imolo, Nürburgring in ostale stare steze. Ker pa je šov formuli ena vreden veliko več, imamo države, ki so za prireditev dirke formule ena pripravljene odšteti veliko večje vsote. Potem imamo pač bleščeče dirkalnike pod žarometi namesto zavojev, kot sta na primer Tamburello in Tosa. Kot navijač formule ena se moraš nekoliko sprijazniti tudi z glamurjem in verjamemo, da to ni nemogoče.

Formula ena se je tudi naučila iz lastnih napak. Indija in Južna Koreja zagotovo nista bili višek koledarja dirk formule ena. Z Mehiko in Azerbajdžanom pa je formula ena na svoj koledar uvrstila dirki, ki sta večino navijačev pozitivno presenetili. Vrnimo se nazaj k MotoGP in njenemu razvoju. MotoGp se mora učiti, kako ravnati z naraščajočo popularnostjo. Prav tako morajo mnogi navijači razumeti, da svetovno popularna športna zvrst ni samo šport. Če nek šport ni namenjen izključno samo za atlete, naj potem tudi zabava.