Ekipa Avtomanije je pravkar na prizorišču dirke za VN Belgije v Spa-Francorchampsu in bo s prve roke sporočila, kakšno je aktualno stanje. Ampak mi bomo naredili časovni skok za 50 let nazaj. Prizorišče pa ostaja isto.

Ameriška dirkaška legenda Dan Gurney se spomni dirke za VN Belgije leta 1966. "Pred pričetkom dirke sem čutil ogromno žejo, tudi zaradi tega, ker je bila steza zelo naporna in ker sem se bal dehidracije. Zato sem pred dirko spil ogromno vode. Toda težava v tem je bila ta, da se je pozneje začel oglašati moj mehur." V osnovi bi moral Američan storiti to, česar se tudi astronavti ne sramujejo – slediti klicu narave in pustiti naj teče. Gurney nadaljuje: "To sem tudi želel, ampak enostavno ni šlo. Toda telo ni popustilo in nekaj sem moral ukreniti. Tako sem na nekem osamljenem mestu na desni strani ustavil svoj dirkalnik, da se olajšam. Desno na osamljenem mestu pomeni sledeče: razen nekaj osamljenih ljudi  na neki kmetiji ni bilo videti nobene žive duše. Iz kmetije se je le slišalo mukanje krave." Gurney je pod zadnjo kolo svojega Eagla položil kamen, prestavil v prosti tek in se končno olajšal. Spomnimo, da je tukaj govora o obdobju pred modernimi pasovi, tako da so lahko dirkači poljubno izstopali iz dirkalnikov. Po opravljeni potrebi, se je Gurney ponovno usedel v dirkalnik in dirko končal kot sedmi.

Toda dirkači pri klicu narave niso bili vedno tako osamljeni, kot je bil Gurney pred 50 leti v Spaju. Sir Stirling Moss se spominja: "Skupaj z Denisom Jenkinsom sem leta 1955 nastopal na dirki Mille Miglia. Na treningu sva premišljevala o tem, kaj bova storila v primeru klica narave oziroma postanka za lulanje. Poskušala sva celo z merjenjem časa, hitro ustavljanje dirkalnika in potem skok za grm in nazaj v dirkalnik. Toda to je obema trajalo predolgo. Tako sva si dejala, da to ne more biti tako težko, da ne bi počakala do vmesnega cilja v Rimu, kajti to je le pet ur za volanom." Potem se Moss začne smejati: "Česar pa nisva razmislila je bilo to, da je tam čakalo okrog 50.000 navijačev, ki je opazovalo postanek. Zato sva tekla za tribuno in opravila svoje. Postanek, vključno z najinim vložkom, je trajal nekaj več kot minuto. Na to sva bila celo nekoliko ponosna."

Še ena dirkaška legenda, Sir Jack Brabham, je leta po zaključku svoje velike kariere izdal: "V Le Mansu leta 1958 sem kokpit dirkalnika Cooper delil z Ianom Rabyem. Sam sem bil ravno za volanom, toda vedel sem, da bo trajalo še nekaj časa, preden bom zavil v boks. Moj mehur pa je bil tik pred tem da poči. Kaj narediti? Ustavil sem se na osamljenem mestu in izginil v podrastje." Česar pa Avstralec ni vedel, je to, da so Francozi na tej znameniti klasični dirki prvič uporabili helikopter, da bi gledalcem nudili nenavadne slike iz prizorišča. In gledalci pred TV sprejemniki so zares dobili na ogled nenavadne slike. Brabham v smehu pove: "Na srečo v boksih nismo imeli televizij. Toda šef ekipe John Cooper me je pozneje vprašal, zakaj je bil eden izmed mojih krogov tako počasen."

Nekdanji šef ekipe Ken Tyrell pa je pred davnimi leti povedal eno anekdoto iz Monze leta 1964. "Takrat sem vodil Mini tovarniško ekipo v evropskem prvenstvu turnih avtomobilov, ker je moral John Cooper po hujši nesreči okrevati. Bilo je proti zaključku dirke, ko je eden izmed naših dirkačev, Warwick Banks, prišel v boks in se je hotel odpeti. Vprašal sem ga, kaj počne in Warwick je odgovoril, da pač mora na potrebo. Takoj sem ga porinil nazaj v dirkalnik in mu rekel, naj potrebo opravi v dirkalniku. Navsezadnje smo se borili za prvenstvo. Za božjo voljo, takoj nazaj v dirkalnik, sem mu zabrusil."

Pred lulanjem pa se je praviloma veliko popivalo. Zabave 50-ih in 60-ih let so bile legendarne. Eoin Young, avtor knjige in spremljevalec ustanovitelja ekipe Brucea McLarna je povedal: "V mestu Reims je bil lokal, v katerem so se srečevali dirkači, šlo je za Brigitta's Bar. Po zmagi Mikea Hawthorna leta 1958 smo stali za točilnim pultom in opazovali prikupne Francozinje. Sledil je nastop Mikea, glavnega akterja na vseh zabavah. Kot prvo je pograbil svojega prijatelja Petera Collinsa. Objekt njune norčije je bila skulptura nekega plemiča, ki je bila postavljena na vrtu. Omenjeni kip sta postavila na sredino plesišča, ga ličila in med ustnice tlačila cigarete. Potem ugotovita, da še nekaj manjka, zato je moral John Cooper sleči svoje hlače in jakno, da sta oblekla omenjenega plemiča v marmornati podobi. John s tem ni imel težav in je v spodnjicah in majici prisotnim v lokalu zaplesal rusko folkloro."

Bruce McLaren je pozneje Youngu dodal: "Ampak to je bil le še začetek. Mike je pozneje ugotovil, da bi lahko bil ogromen cvetlični lonček idealna igrača. Na žalost se je ta lonček prevrnil in nastala je velika svinjarija. Mike je takoj pograbil metlo in pričel s pometanjem, toda to je počel tako vneto, da so vsi gostje sodelovali pri delitvi zemlje. Po nekaj sekunda je bilo kar nekaj gostov blatnih do ušes. Mike je izginil iz lokala in se vrnil s cevjo za zalivanje vrta. 'Tako, sedaj je čas za čiščenje' je dejal in kmalu so bili vsi gostje mokri kot cucki."

Seveda je razumljivo, da se o takratnih "podvigih" dirkaških legend nič ni pojavilo v časopisih ali televiziji. Takrat seveda ni bilo pametnih telefonov, socialnih omrežij in tožljivih novinarjev. Molčečnost je bila nad prodajnimi številkami, šlo je za lojalnost in ne število lajkov.