Padec prodaje enoprostorcev je vse velike igralce v tem segmentu prislil v iskanje novih rešitev – ali bo naslanjanje v bolj tradicionalne karavanske vode prineslo uspeh, pa je prezgodaj soditi.

Naš testni Grand Scenic je bil vsekakor zelo všečen primerek nove Renaultove podobe, a kaj, ko je princip »copy paste« zadel tudi Renaultove modele. Tudi večji poznavalci tovrstne enoprostorske klasike so najprej pogledali na zadek, kjer namesto Espace piše Scenic. Tako na prvi pogled razlike razen proporcionalnih praktično ni. Nenazadnje je najnovejši Scenic celo centimeter višji od predhodnika, a daleč od enoprostorskega videza – razloge gre seveda iskati v višje postavljeni karoseriji na velikih 20-palčnih kolesih. Seveda je potem Scenic, sploh v podaljšani podobi, poglavje zase – v prtljažniku sta v dnu skrita še dva sedeža z a prevoz dodatnih malčkov, medosna razdalja pa meri 2804 milimetre, še osem centimetrov več prostora za potnike, povedo številke.

A resnica je malce drugačna – v notranjosti ni več tistega pravega enoprostorskega občutka, k čemur pripomore bolj položno postavljena šipa, skratka, glave potnikov so vendarle nekaj centimetrov višje stropu oziroma veliki panoramski strehi. Nasploh notranjost, ki je v simpatičnem črno belem kontrastu, bela seveda prihaja z usnja sedežev, se bo pa glede na naše izkušnje, kar hitro umazala.

Delovni prostor voznika je zdaj podoben večini najnovejših Renaultov, pri čemer je na sredi spet neka malce bolj navita različica Rlinka, ki se odziva precej hitro, je pa res, da so meniji v tem sistemu vedno bolj zapleteni, vklopiti masažo v sedežu zahteva v praksi preveč klikanja in posledično še več manjka pozornosti na cesto. Za dobrih 400 evrov v avto dodajo pomik sedežev na elektriko in masažne funkcije. Prostora spredaj je dovolj, ne moremo pa tega trditi za zadnje tri sedeže, sicer so nastavljivi, a predvsem mizica (ki je na nekaterih trgih pri izbiri paketa odstranljiva) v hrbtišču kar močno posega v prostor nad koleni zadnjih potnikov. So pa Francozi spet prišli do nove pogruntavščine. Magnetnih stikal je zdaj malo morje – tako sovoznikov predal, ki je dejansko »predal« kot pri Capturju, sodeluje z gumbom na elektriko, enako velja celo za sredinsko konzolo, ki jo je moč premikati naprej in nazaj, tudi tu pomaga električni klik. In seveda, zadnji sedeži so zložljivi s pritiskom na gumb in spet klik naredi zlaganje zadnjih sedežev, pri čemer se sprednja celo nekoliko pomakneta naprej, da se reč »prepogne« kot je treba. Naj dodamo, da je to funkcijo mogoče vklopiti tako z gumbi pri vozniku kot tistimi v prtljažniku. Tega je nekoliko manj kot pri predhodniku, meri pa 533 litrov in tudi tu se pozna, da ni več višine kot pri klasičnem Scenicu prejšnje generacije.

Sam občutek bivanja v avtomobilu bi bil dober, tako pa so Renaultovi inženirji pozabili na vsakodnevno uporabo vsakodnevnega uporabnika z vsakodnevno kramo. Skratka, odlagalna mesta so zelo omejena in pogojno uporabna – žep v vratih, dve držali za drobceni plastenki na začetku sredinske konzole in velika škatla v sami sredinski konzoli. Kam odložiti mobilni telefon, ključe in podobne drobnarije, pa je stvar iznajdljivosti potnikov.

Pogonski sklop smo srečali že pri Espaceu – 1,6-litrski dCi s 160 konjiči in dvosklopčno avtomatiko. Če je pri večjem bratu nekako na meji uporabnega, je teh 160 francoskih žrebcev za Scenica več kot dovolj. Dinamika, sploh ob načinu Sport, ni vprašljiva, spodobno skoraj terenska 20-palčna kolesa, ta so zdaj minimum, pobirajo tudi slovenske kolovoze. Tudi ob malce bolj težki nogi v mestu čez sedem litrov ne pridemo, kar je pohvalno, dvosklopčnik pa je tudi dovolj hitre pameti, da voznika ne obremenjuje dodatno. Malce težav je bilo tudi s privajanjem na zapiranja zadnjih vrat – povsem na rahlo ne bo šlo, ali pa boste hodili nazaj k avtomobilu, ker se ne bo hotel zakleniti, druga taka pripomba pa je še vedno kontrast med obdelavo recimo zgornjega dela armaturke in tistega, kar je spodaj in očem malce manj vidno s trdo plastiko. Drugače pa ne manjka vsa napredna elektronika, le za aktivni tempomat je treba doplačati 550 evrov, medtem ko je v paketu City Plus za 650 evrov še nekaj sistemov za parkiranje, vključno s samodejnim.

Potegnjeno pod črto – za 28.290 evrov dobite čisto spodoben družinski avtomobilček, ki ga ne bo strah niti malce slabših cest s kakim rastjem med kolesnicami. In tehnično, sploh z asistenčnimi sisitemi,  kar precej napreden. Je pa res, da Scenic kot smo ga nekoč poznali, to več ni. Ni nujno slabo, se bo pa treba navaditi, da se je doba enoprostorcev iztekla in ljudje iščejo bolj drzne in individualne rešitve. Filozofijo, ki jo je Renault zgrabil med prvimi.