Čeprav smo Giulio najprej videli kot super naviti Quadrifoglio prestižni izdelek, tudi bolj civilna različica ne zaostaja veliko – trditev, da Giulia pooseblja avtomobilsko erotiko, je še kako na mestu. Da gre za enega najlepših avtomobilov ta hip, dokazujejo tudi številni pogledi tistih, mimo katerih se je bela Giulia peljala. Še najbolj benigno je avto videti od spredaj, silhueta pa razkrije ekstremno dinamične linije, da o zapeljivih bokih čez zadek ne govorimo – eden od kolegov kar ni mogel nehati božati linije za zadnjimi vrati. Estetika, dovršen dizajn, to je nekaj, kar Italijani znajo že od nekdaj. In znotraj tega dizajna je aerodinamični količnik le 0,25!

Novo filozofijo je doživela tudi notranjost s poenostavljenimi linijami armaturke in sredinske konzole. Pred očmi voznika sta dva klasična merilnika in barvni zaslonček z informacijami med njima, medtem ko so črtice za gorivo in temperaturo olja nekoliko manj posrečena rešitev. Za bleščečo črnino na sredini se skriva 6,5-palčni zaslon infotainmenta. V določenih pogojih z malce zaokroženimi robovi je zadeva videti zares čarobno, malce manj bomo navdušeni, ko bo odbijala sonce. Na krovu je še dvopodročna klimatska naprava, na vodoravni konzoli pa dve odlagalni mesti za pijačo, ročica samodejnega osem stopenjskega menjalnika in slavni gumb DNA za izbiro načina vožnje. Novi infotainment ima klasični okrogli gumb in le dva gumba za upravljanje, kar zahteva malce privajanja pri delu, je pa res, da ima infotainment še kar nekaj prostora za izboljšave – razočaranje v avtomobilu tega razreda je predvsem grafika navigacije in, kar je skorajda neverjetno, odsotnost funkcije zumiranja zemljevida (tistih nekaj metrov sem in tja ne šteje).

Tradicionalno dobri so seveda tudi sedeži, o dobrem sedenju ni dvoma. Tudi zadaj, kjer pa večji ne bodo imeli toliko težav s koleni kot z glavo, ki se kaj hitro bliža malce kupejevskemu zaključku strehe.

Pogruntavščin, za katere Giulio preprosto moraš imeti rad, je kar dosti – od gumba za zagon na volanu po vzoru italijanskega superšportnega sorodstva, do poentoenja procedure ugašanja – izklop avtomobila vrne samodejni menjalnik v P in aktivira ročno zavoro. Če je pred tem v ročnem načinu, je toliko bolj zanimivo videti, kako ročica sama skoči v desno. Nekaj jeze je bilo le z zatikajočim se varnostnim pasom, ki se je kar naprej obračal v zaponki. V močnejši Quadrifoglio je ta problem čudežno izginil. Ampak ja, več kot pozitivni vtis pri novi Alfi je prisoten tudi v notranjosti, kakovost izdelave pa tudi ne zaostaja več veliko za Nemci.

Prtljažnika zadaj je za 480 litrov, ob klasičnih omejitvah dimenzij limuzin seveda. Zanimivo je, da Giulia cilja predvsem na nemško sveto trojico, pri čemer so pri prejšnji generaciji Alfe 159, tiste nesrečne dediščine GM-a, Alfini inženirji verno posneli tudi vse slabosti bavarske trojke. No, tokrat Giulia zlahka parira Seriji 3 in jo v večini zadev tudi poseka.

Prvi del poezije, ko gre za oči, se nadaljuje tudi v mehaniki. Pod motornim pokrovom je2,2-litrski JTDm s 132 kW (180 KM), kar je za sicer tono in pol težko Giulio presenetljivo dovolj. Avto z srednjim  dizlom je zelo igriv in odziven, izdatno pripomore tudi hitra osemstopenjska avtomatika. Dodajmo lahkoten in neposreden volan, ki ima le 2,2 zavrtljaja med skrajnima točkama in kaj hitro se voznik povsem zlije s strojem in podlago. Če k temu dodamo še zelo dobro nastavljeno podvozje in lego kot na tračnicah, so vozne lastnosti Giulie...iščem pravo besedo... izjemno. Tu in tam bo sicer tudi zaropotalo pod kolesi, a to je bolj kot ne težava Slovenskih železnic (če poznate celotno zgodbo, seveda!). Prosim lepo, po Alfi 75 je to prva Alfa z zadnjim pogonom in zna poplesavati  z ritko točno po željah voznika, medtem ko pri običajni vožnji sploh ne izdaja, da se moč prenaša na zadnji kolesni par. Od filigranskosti vpetja pri Alfi kompromisa tako ali tako nismo pričakovali.

Ob običajni dinamični vožnji se povprečna poraba giblje okoli 7,2 litra, na relacijah z lažjo nogo pa gre seveda proti šestim. Sam zvok dizla ni med najtišjimi, kar gre pripisati k nekoliko slabši zvočni izolaciji. Giulia meri »samo« 4,64 metra, a je medosna razdalja kar 2,8 metra, pri čemer so sprednja kolesa pomaknjena zelo naprej.

Super kot drugi paket opreme prinaša 17-palčna kolesa, v testnem primerku doplačana na 225/45R18 za tisočaka. Tu so še samodejna ročna zavora, samodejne dolge luči, tempomat, dvopodročna klima, sistem za preprečevanje naleta in delno usnjeno oblazinjenje sedežev. Med glavnimi dodatki so paket Sport 1 z biksenonskimi žarometi in aluminijastimi dodatki ter usnje na volanu, tu je še kamera za vzratno vožnjo s silno poenostavljeno grafiko, pa parkirni senzorji spredaj in zadaj in še nekaj malenkosti. Alfa je z Giulio naredila zares občuten in velik preskok naprej, je pa res, da jim bo treba pustiti še nekaj časa, saj na primer Giulia ne premore določenih igrač kot je HUD zaslon, aktivni tempomat, pogrešali smo celo odklepanje brez pritiska na gumb na ključu.

Potegnjeno pod črto, nova Giulia je greha vreden avto, a ima eno veliko težavo – ceno. 50 tisočakov z dodatki (za popust masirajte vašega prodajalca) ta hip glede na nemško konjenico ni ravno konkurenčna številka, je pa Alfa z Giulio vsekakor pripuščena k mizi »velikih« in ti tokrat ne bodo mogli zamahniti z roko in pogledati stran. Alfa je nazaj in pelje po pravi cesti.

Za konec... naša testna Giulia je zjutraj »menjala« barvo v rdečo in se motorno ojačala za trikratnik. Večina ve, o Kom govorimo...ko bomo o njej, kraljici, tudi pisali čez nekaj dni, svet avtomobilov ne bo več nikoli enak!