Simpatični novi Megane in še bolj simpatični Grandtour, tokrat z drugim najšibkejšim dizlom in obilico opreme.

Zelo dinamično in všečno oblikovan karavan ima zelo širok nabor motorjev in opreme, kar po svoje pomeni tudi nekaj zmede. Po »skoraj« RS-karavanu z 1,6-litrskim turbom in GT Line opremo je prišel čas za bolj civilno različico.

Večjih razlik v sami podobi razen manj aerodinamičnih stilističnih dodatkov kot pri močnejšem bratu, ki jih pri običajnem Meganu ni. Kljub vsemu z 18-palčnimi kolesi in in črno barvo deluje dovolj mogočno in dopadljivo. Notranjost v črnini tu in tam presekajo dodaatki iz aluminija, vse ostalo pa je že klasika aktualne generacije Renaultovh modelov.

Ker gre za nivo Bose, je samoumevno, da je na krovu tudi Bosejevo ozvočenje, ki služi Rlinkovemu infotainmentu.  Sama zvočna slika ni nič posebnega, ampak naj bo, R-Link pa bo potreboval še nekaj piljenja. Sploh pa se tudi pri tem 8,7-palčnem zaslonu potrjuje, da bodo ti novi infotainmenti (ne gre le za Renault) precejšnja težava, saj je tapkanje po zaslonu med vožnjo vsaj tako nevarno kot prebiranje Facebooka. Tako kot pri drugih Modelih ima tudi Grandtour ambientalno osvetlitev petih barv, v času digitalnega sveta tako lahko nastavljamo marsikaj in R-Link je kar lepo pisan na kožo bolj IT usmerjenim voznikom. Ena reč, ki presneto zmoti, je izbira načina vožnje.

Recimo Sport, ki edini omogoča nekaj več vozne dinamike, se po ponovnem zagonu avtomobila prestavi na običajni Comfort način. Sicer voznika vpraša, če ostane v tem načinu, a potem potrditev izgine nekam za kamero vzvratne vožnje, sploh pri običajni proceduri »odvoza« s parkirnega mesta.

Napredne opreme na krovu ne manjka, tu je cel kup asistenc, dodatno pa smo imeli sistem za samodejno parkiranje in vzvratno kamero za 650 evrov, pred nosom se je iz armaturke dvignil HUD zaslon, sploh pa varnost v paketu Varnost Plus prinaša aktivni tempomat, pa vedno bolj pomembni sistem samodejnega zaviranja v sili, ki se je izkazal pri neprevidnem otroku, ki je skočil na cesto.

Prtljažnika je za 512 litrov, od tega nekaj še v dnu, kjer ni rezervne gume. Malo manj prostora je na zadnji klopi, a z otroci na potovanje ne bo nikakršnih težav, čemur je Grandtour tudi v osnovi namenjen.

In zdaj k bistvu – pogonski sklop je sestavljal drugi dizel po moči, 1,5-litrski dCi s 110 konjiči, ki mu je stregla šeststopenjska avtomatika. Poraba? Tam dobrih nekaj deci čez šest litrov. Avtomatika solidno streže motorju, a se pozna, da je to vseeno dizel za nezahtevne. V običajnem načinu vožnje vse skupaj da premalo od sebe prav na običajnih cestah, ko želimo prehitevati. In tu vožnja ni prav užitkarska, se pa da velik del te mini težavice kot rečeno odpraviti s preklopom na Sport, kjer vse skupaj oživi. Prav ta šibkejši motor in vrhunec opreme sta dva pola našega testnega avtomobila. Tehnično naphan z vsem mogočim, pa hkrati pisan na kožo bolj umirjenim voznikom. O sami legi (štirikolesnega volana tokrat ni bilo) same pohvale, tudi pelje se avto zelo mirno brez pretiranega ropotanja izpod koles.

Največja pripomba pa leti na sistem start-stop – ali je imel težave z delovanjem ali pa...reč v določenih primerih vse predolgo vklaplja motor, kar pomeni določen problem pri speljevanju v križišču, ko je veliko prometa, še bolj pa zmoti dejstvo, da ko spustimo zavoro, se motor sicer zažene, a avto zleze dobrih 10 do 20 centimetrov nazaj. Razložite to vozniku za vami, da niste imeli nikakršnega vpliva.

Drugače pa, potegnjeno pod črto, za visoko opremo in šibkejši dizel Renault pri nas želi 23.190 evra, skupaj z dodatki vse skupaj naraste na 25.540 evrov. Motorna paleta pri Grandtourju je seveda dovolj obsežna, da bo vsak izbral to, kar potrebuje – ali več dinamike, ali več opreme.