Proti koncu sezone 1979 je moštvo Brabham nestrpno pričakovalo prihod svojega novega dirkalnika. Njihov dotedanji BT48 je uporabljal 12-valjni motor Alfa Romeo, in bil z njim solidno uspešen. V sezoni 1978 so prišli do dveh zmag, ki pa sta bili obe plod posebnih okoliščin. Niki Lauda je najprej slavil na Švedskem s posebno izdajo dirkalnika, ki je imela v zadku dodan ventilator, prvotno namenjen boljšemu hlajenju motorja, a za »slučajni« stranski produkt je proizvajal tudi velike količine potisne sile pod dirkalnikom, in je bil kot tak v zavojih praktično brez konkurence. Drugo zmago je Lauda dosegel v Monzi, potem ko je ciljno črto prečkal šele na tretjem mestu, a so oba voznika pred njima – Andrettija in Villeneuva – zaradi prehitrega starta kaznovali z minuto pribitka. Ta dirka je sicer v trajnem spominu ostala po tragični nesreči, za posledicami katere je umrl popularni Šved Ronnie Peterson.

V Montrealu 1979 so torej pri Brabhamu pričakovali povsem nov dirkalnik BT49, ki ga je za razliko od predhodnika poganjal klasični motor Ford Cosworth DFV, hkrati pa so ohranili predhodni menjalnik Alfa Romeo. A Niki Lauda do tega trenutka sploh še ni sedel v novem dirkalniku, kaj šele da bi ga peljal. Njegovo »zanimanje« do novega avta je bilo tolikšno, da ga ni šel pogledat niti v tovarno! V neposrednem kontrastu je njegov moštveni kolega Nelson Piquet Komajda čakal na preskus novega dirkalnika, v razvoju katerega je tudi zelo aktivno sodeloval; z njim je opravil celotna testiranja in komaj je čakal, da z njim nastopi tudi na dirki. Šlo je za tipični primer, ko je bil en voznik v vzponu, drugi pa v počasnem odhajanju. Niki Lauda je v petek vendarle v novem avtu odpeljal deset krogov, zatem pa odhitel v hotel – in od njega ni bilo več ne duha ne sluha! Brabhamov šef Bernie Ecclestone  se je moral v zadregi izgovarjati, češ da je Lauda nenadoma zbolel, a tega nekako ni verjel nihče. Dejansko pa se je Niki Lauda odločil, da ima dovolj »norosti vožnje v krogih«, in je takrat in tam končal svojo dirkaško kariero! Z drugimi besedami, naredil je skoraj natanko isto kot James Hunt nekaj mesecev prej v Monaku, ko je prav tako povsem nepričakovano izstopil iz dirkalnika in odšel v dirkaški pokoj. Šele popoldne je prišla uradna potrditev, da je Lauda dejansko končal kariero, in da na dirki v Kanadi ne bo več nastopil, kakor tudi ne več na katerikoli prihodnji.

Vse lepo in prav – a moštvo na ta korak nekako ni bilo pripravljeno in so nenadoma ostali z dvema avtoma, a le enim voznikom! Ecclestone je takrat stopil do organizatorja in v eni bolj bizarnih epizod v zgodovini Formule 1 (in verjemite, ni jih bilo malo) kar preko javnega ozvočenja poslal poizvedbo, ali se med občinstvom nahaja kak kvalificirani dirkač. In, verjeli ali ne, pri tem je bil dejansko uspešen!

Pristopil je 30-letni Argentinec Ricardo Zunino, ki je predhodno vozil Formulo 2, ter je bil znan tudi iz britanskega prvenstva Formule 1. Po kratkih dogovarjanjih so organizatorji dirkalnik številko 5 pripisali Zuninu, avto številka 6 je ostal pri Piquetu. In avto se je kaj kmalu izkazal za precej hitrega, Gordon Murray je še enkrat več opravil sijajno delo. Piquet je avto postavil na četrto startno mesto, Zunino je bil devetnajsti. Piquet se je dve tretjini dirke vozil na tretjem mestu, nakar mu je odpovedal menjalnik; Zunino je svojo prvo dirko odpeljal z odliko in jo končal na sedmem mestu, a s kar štirimi krogi zaostanka.

Kako so se odvijale nadaljnje zgodbe? Nelson Piquet je postal trikratni svetovni prvak, prvi naslov si je leta 1981 privozil prav z dirkalnikom BT49. Brabham BT49 se je izkazal za odličnega in je bil v uporabi do konca sezone 1982, in v vsaki od sezon je bil dovolj dober tudi za zmage. Ricardo Zunino je po svoji zelo solidni prvi predstavi napredoval do rednega drugega voznika moštva Brabham, a nikdar ni uspel priti do točk; na domači dirki v Argentini je ponovil sedmo mesto, ki je ostalo najboljše v njegovi karieri. Leta 1981 je sezono začel pri Tyrrellu, a je odpadel že po dveh dirkah; s tem je bilo tudi konec njegove dirkaške kariere, ki se je začela izrazito bizarno in spektakularno, s pozivom na javnem ozvočenju.