Velikostni razred Golfa seveda, saj skoraj ni bilo mogoče verjeti, da v Torinu ali kjerkoli so že, pri Fiatu, toliko časa niso zmogli napraviti Bravovega naslednika. Zdaj ga imamo, s starim, tradicionalnim imenom Tipo. In to kar v treh različicah, klasično limuzino za specifične trge, petvratno različico kot je bil naš testni Tipo. Ponujajo pa še všečen kombi, no ampak zdaj nismo testirali kombija, škoda.

Fiatov Tipo je fotogeničen avtomobil. Ne samo zaradi italijanskosti na njem, ampak zaradi posrečenih, sodobnih linij. Sploh sprednji del jim je uspel, saj so združili konzervativnost z malo agresije in občutkom velikosti. Naj kar takoj poudarimo, Tipo ni majhen avto, četudi ima Fiatov logotip. Zadek sploh ni slab, a je pričakovan. Se nam je res zapisalo azijski? Stranska linija je spet predvsem dolga in obljublja dovolj prostora v notranjosti. Temno rjava barva pa je tako očarala vsaj polovico opazovalcev. Naš testni Tipo je dodatno razvajal oko še z dovolj razsežnimi platišči, ki pri paketu opreme Lounge stanejo nekaj malega doplačila.

Kromirane kljuke? Lounge v pravem pomenu besede. Notranjost je … lepa, prijazna, logična, italijanska, fiatovska, razsežna, udobna, z nekaj kosi cenejših rešitev, z nekaj svetleče plastike in z malce premajhnimi odlagalnimi prostori. Enojna klimatska naprava ni slabost, zaslon na dotik je na odličnem mestu in kljub podobni rešitvi kot pri Mercedesih, ne deluje tako nasilno. Kvaliteta prikaza pa je vrhunska, ni odsevov, vedno je jasno kaj prikazuje, morda bi lahko definirali večje tipke. Sedeža sta sedalno med nekoliko krajšimi, a dovolj udobna. Nimata kdo ve koliko bočnega oprijema. Zadaj je udobno, lepo, prijetno. Streha ne pada preveč nasilno in ne moti udobja glav. Vstop je enostaven, kolikor je lahko za tak tip avtomobila. Prtljažnika je dovolj, vnos prtljage je preko opazne stopnice.

Merilniki spominjajo na kakšen francoski izdelek, približno že veste kaj vam sporočajo, za natančno meritev hitrosti pa bo potrebno poseči v digitalni merilnik. Sicer smo zadevo včasih imenovali potovalni računalnik. Pri Tipu omogoča tudi spreminjanje nekaj nastavitev avtomobila, vključno z asistenčnimi sistemi. Odlikuje ga dobra vidnost, malo manj tipologija fonta za hitrost, z željo po 3D učinku. Pohvaliti moramo še zabavno elektroniko. Za ne tako majhno doplačilo zraven dobite še kamero, tipala za vzvratno vožnjo in Uconnect z navigacijskim sistemom.

Občutki? Zelo, zelo spodobni. Še več, Fiat Tipo je prijeten avtomobil. Pa ne tako kot prvi Tipo, v časih, ko smo bili zadovoljni z vsem, kar ni bilo iz rdečih zavodov. Prijeten volan, zelo prijazna notranjost, dovolj prostora za štiri odrasle. Kaj pa vožnja? Pod pokrovom motorja je brnel precej tih in uglajen 1,6-litrski štirivaljnik s šestnajst ventili. Torej »Sedicivalvole«? Dejansko res. Turbodizel je z 88 kW najmočnejši agregat med sorodniki. Spodoben navor 320 Nm ponuja samozadostne pospeške in precej visoko papirnato končno hitrost. Avtor priznava, da je med tistimi mastodonti, ki (mislijo, da) čutijo razliko med nekdanjimi dvolitrskimi dizli in novodobnimi nizkokubaturnimi brati. Ne glede na podobne tehnične podatke o moči in navoru. Šeststopenjski menjalnik je enak kot pri Bravu. Saj je vseeno, če je dejansko  dobesedno, občutek je pač enak. Torej nekaj za ljubitelje Fiatov in nekaj za vajo pri drugih voznikih. Razmerja so prava, ročica je nenatančna, občutek je mehak ali enak, ali mehak. No tu nekje.

Udobno bomo rekli o vzmetenju. In takoj zatem še udobno in dovolj tiho in zelo zmogljivo v smislu blaženja neravnin. Celo tako, da bi za trenutek mislili, da obvlada tudi športne prijeme. Pa postane pri pretiravanju potem malo manj udobno, a do vratolomnih  hitrosti v ovinku vseeno varno. Tehnično ne govorimo presežkih, pa saj jih očitno ne potrebujemo. Za hitro in tekočo vožnjo je Tipo s strani mehanike in vzmetenja povsem zmogljiv avto. Pri mešanem ciklu, brez ekstremov, nam je na sto prevoženih kilometrov porabil med dobrih pet in slabih šest litrov dizelskega goriva. Zdi se nam pričakovano učinkovito in povsem dovolj ekonomično tudi za lastnike z veliko potmi in prevoženimi kilometri.

Pod črto gre za avtomobil, ki pritegne na dva povsem različna načina. Je prijeten na pogled  in ima ugodno ceno. Ravno cena je glavni adut Fiata, da si ponovno pridobi zaupanja vredno srenjo, ki bo kupovala in uporabljala njihove avtomobile. Zaradi tega je skoraj škoda, da niso naredili kar naslednika Brava. Tipo je lepo in zgodovinsko ime za model, ki je prinesel bajne prodajne številke, nekje davno nazaj. Morda malo vraževernosti vseeno ne škodi. S spodobnim avtomobilom in docela preverjeno tehniko, ob prijazni ceni, si lahko Fiat dejansko nadeja uspešno prodajo.