Če ne drugo, je prepoznavna špranja med potniško kabino in nakladalnim delom tista, ki razkrije osnovno poreklo avtomobila. V primerjavi z japonsko osnovo je Fullback ob logotipih drugačen še zaradi žarometov in maske hladilnika, vsekakor pa je obdržal vse tisto, kar model L200 krasi v osnovi - trdoživa in uporabna zasnova, ki jo Japonci izboljšujejo že pet generacij. V primerjavi s konkurenco (VW Amarok, Ford Ranger, Nissan Navara), ki je bolj šminkersko usmerjena, sta Fullback in njegov tesni sorodnik s tremi diamanti na nosu precej bolj terensko usmerjena, kar se pozna na neutrjenih terenih, spolzki cesti in naloženem tovoru, ko Fiat prepriča s svojo stabilno lego in terenskimi sposobnostmi.

Na nekaj kompromisov morajo biti pripravljeni tudi potniki v notranjosti, saj je potniška kabina zmes novih in malce starejših rešitev. Dno potniške kabine je precej visoko, oddaljenost do sedalnega dela sedežev pa relativno kratka in s tem bolj povšeči nižjeraslim, pomanjkanje odlagalnih prostorov v sami potniški kabini pa je tako zvezda stalnica poltovornjaškega segmenta. Tudi zato potnik na levi strani druge sedežne vrste, kjer je sicer dovolj prostora tudi za noge, med vožnjo brca v gasilni aparat, hrbtni del sedeža pa zaradi svoje navpične konfiguracije ni namenjen dolgim potem. 

Na drugi strani potniške kabine je tudi armaturna plošča in sredinska konzola zmes modernega in arhaičnega, saj je sredi prve nameščen infozabavni sistem z upravljanjem na dotik, medtem ko so merilniki precej starejšega izvora, prikazovalnik med njimi pa pogonska kolesa prikazuje kar s pomočjo običajnih kontrolnih lučk. A to so malenkosti, ki velike večine uporabnikov niti slučajno ne bodo motile, saj je v osnovi vse na svojem mestu in predvsem uporabno, kot smo pri Mitsubishijevih pick-upih vajeni že od nekdaj.

Kombinacija zanesljivega 2,4-litrskega izdelskega štirivaljnika s 133 kW (180 KM) največje moči in petstopenjskega samodejnega menjalnika se v praksi izkaže za zelo korektno, kar pomeni, da je pogonski agregat voljan dela že pri nizkih vrtljajih, z menjalnikom pa se dobro razumeta, pa čeprav so obvolanske ročice za ročno prestavljanje pri Fullbacku bolj okrasnega značaja. Kakorkoli obračamo, je Fullback v prvi vrsti namenjen poslu, kar pomeni, da ima tudi pri vzmetenju nosilnost prednost pred udobjem. Listnate vzmeti na zadnji osi omogočajo prevažanje skoraj tone tovora, pri praznem avtomobilu pa je prisotnega precej poskakovanja, a vse skupaj vseeno ni pretirano moteče. Kdor si je Fullbacka omislil zaradi paradiranja po promenadi, je itak zgrešil nakup, pa čeprav se navsezadnje dobro znajde tudi tam in na avtocesti.

Fiat Fullback je vsekakor med bolj terensko sposobnimi avtomobili na trgu, saj ob 20-centimetrski oddaljenosti od tal omogoča vklop štirikolesnega pogona (v osnovi je pogon speljan do zadnjega para koles), z obračanjem gumba pa je mogoče vključiti zaporo sredinskega diferenciala, za ekstremne primere pa sta na krovu še reduktor in zapora zadnjega diferenciala. 

Med sistemi aktivne varnosti velja omeniti opozorilnik za menjavo voznega pasu, sistem za izboljšanje stabilnosti med vleko prikolice in kamero za vzvratno vožnjo, ki je tudi zaradi velikosti vozila skoraj nepogrešljiva. Mere nakladalne prostora so za odtenek manjše kot pri konkurenci, a brez težav pogoltnejo euro-paleto, Fullback pa omogoča tudi vleko priklopnika največje mase 3100 kilogramov, testni primerek pa je bil opremljen z Moparjevo nadgradnjo, za katero je potrebno odšteti 2600 evrov.

Fiat Fullback je vsekakor zanimiva opcija za vse tiste, ki iščejo terensko zmogljiv in uporaben pick-up predvsem zaradi posla in manj zaradi življenjskega sloga, pa čeprav tudi v tem oziru ne bo razočaral.