Kijina paleta vozil se širi s svetlobno hitrostjo. Če niste ravno navdušenec ali poznavalec, se ni slabo malo razgledati. Niro je eden izmed modelov, ki pritegne pogled zaradi zanimivega koncepta križanca med kompaktnim enoprostorcem in športno-uporabnim vozilom. Skladne mere ga uvrščajo med očem prijazne pojave na cesti. Sprednji del je gotovo popolnoma družinski, zadek se jim je kje drugje bistveno bolje posrečil. Obhod avtomobila pove, da je dovolj kompaktnih mer za sodobna mestna okolja. Zbuja pa nestrpno pričakovanje čimprej videti kako so prostorsko rešili notranjost.

Obrnimo doživetje in se najprej posvetimo prtljažnemu prostoru. Med 373 in 1371 litri je velika zaloga prostora za zadnjo klopjo. Dostop ni idealen. Notranjost je nasploh urejena in pregledna. Kia je že z drugimi modeli popolnoma preuredila in izkoreninila stare neotesane oblikovne prijeme. Niro ima izredno kvalitetne zaslone, razumljivo in ergonomsko ugodno postavljena stikala, nasploh daje vtis, da so se za posamezne sestavne dele izjemno potrudili. Sestavni deli gotovo niso samo Nirovi, zato hvala Kia. Sprednja sedeža sta malce manj razsežna, a vseeno zadovoljivo udobna. Nismo potovali tako daleč, da bi nas kaj bolelo. Zadnji klopi ni kaj očitati. Pričakovali smo težji vstop za višje rasle, kot se je izkazalo tudi takšnim med nami ni prehudo. Opazna je seveda visoka bočna linija Nira. Še najbolj iz vozniškega sedeža, kjer smo bili izjemno hvaležni za kamere okrog vozila. Brez njih preglednost ni optimalna, kar utegne biti moteče predvsem zrelejšim kupcem. Občutek za volanskim obročem je precej bolj športen, kot bi se za hibrida spodobilo. Napetost se stopnjuje po prvih nekaj ovinkih. Presenetljivo odziven je volanski mehanizem, ki ga nadgrajuje trdo, športno vzmetenje. Nenavadna kombinacija. Niro brez težav reže ovinke kot za šalo, se skoraj ne nagiba in razveseljuje solo voznika z dinamičnimi užitki. Da bi kupili Nira kot družinsko vozilo? Lahko, zakaj pa ne. Malce več stresanja in nekaj zvočnih užitkov s slabih cest.

Nira sicer poganja vrstni štirivaljnik z 1,6 litra delovne prostornine. Pomaga mu še elektromotor z 32 kW. Posebnost pa je menjalnik. Gre namreč za menjalnik z dvojno sklopko. Nič raztegovanja elastike, namesto tega smo bili deležni nežnih preskokov in malce drhtenja pri zveznih pospeševanjih. Zvočni vtis električnega pogona ni nič novega. V najboljšem primeru mu sicer zmanjka sape po kakšnem kilometru. Nismo namreč našli ceste z dovolj dolgo ravnino, da bi lahko z elektriko samo vzdrževali hitrost dalj časa. Samodejno se seveda priključijo se štirje bencinski valji, ki so uglajeni do srednjega območja vrtenja. Višje ponujajo precej več zelo naprezajočih in ne športnih zvokov. Kia Niro pospešuje zelo odločno. Končne hitrosti tako nismo preizkušali, a na avtocesti pospeševanja niso več tako sapo jemajoča. Gre za dvojnost pogona. Skupna moč obeh agregatov, tip in matematika prenosa prinašajo pospeške, ki krepijo vozniške užitke. Avtocesta zahteva zaradi kratkih prenosov precej vrtljajev, trušč in slabša porabo. Pogosta uporaba polne moči pač sili bencinski del druščine v prekomerno pitje. Skratka, nasvidenje precej prednostim hibrida, če želite polno uporabiti radosti vzmetenja.

Odtod tudi izrazito različen vtis o gospodarnosti. Pri voznikih s težjo nogo ne boste nič boljši od bencinske konkurence. Pri gospodarnih lastnikih ostane Niro vseeno varčen spremljevalec. Naš rekord je bil okrog štiri in pol litre goriva na sto prevoženih kilometrov. Le avtoceste smo se morali dobro izogibati. Tam poraba preskoči petico in pol že pri hitrostih okrog največje dovoljene.

Kia Niro je zanimiva in nenavadna hibrida alternativa v Kiini ponudbi. Cenovno se nasloni na edinega pravega konkurenta iz japonskih delavnic. Zelo dobro opremljen avtomobil je na voljo za slabih trideset tisočakov. Kot vedno stvar presoje, vendar Nira s samo bencinskim agregatom ne ponujajo. Morda škoda.