Škatlasto eleganten. Tako bi lahko najhitreje in povsem enostavno opisali obliko švedske admiralske ladje na terenski osnovi in pristavili, da mu poseben ton dajejo tudi žarometi z »ledovsko stiliziranim« Thorovim kladivom, markantna maska hladilnika in zanimiva oblika zadnjih luči, ki v obliki žlice zaobjemajo vrata prtljažnika. In to je pravzaprav tudi vse.

Eleganca se nadaljuje tudi v notranjosti, le da tukaj v povsem drugačnem tonu, saj vse skupaj spominja na futuristično opremljeno skandinavsko dnevno sobo, z materiali, kot so usnje, les in celo kristal, ki služi kot prestavna ročica. Sredi sredinske konzole domuje velik navpično postavljen zaslon, prek katerega se odvija tako rekoč vse, kar pritiče informacijam in zabavi – upravljanje klimatske naprave, navigacije, radijskega sprejemnika, multimedije, itd. Vse skupaj še najbolj spominja na delo s tabličnim računalnikom, je pa res, da bodo tehnološko manj ozaveščeni vozniki vseeno potrebovali nekaj časa za privajanje na množico možnosti, ki jih nudi sistem. Sama zasnova notranjosti je sicer zelo skandinavska – brez nepotrebnih oblikovnih elementov, a hkrati prestižna in prijetna. Na vseh sedmih sedežih je dovolj prostora za noge in glave, pohvaliti pa velja tudi izbiro usnja, ki prispeva pomemben delež k prijetnemu počutju v notranjosti. Ker so sedeži v drugi in tretji sedežni vrsti individualno preklopljivi, so pri Volvu izračunali, da obstaja natanko 32 različnih kombinacij uporabe sedišč v samem avtomobilu, tudi z vsemi sedmimi sedeži v uporabi pa prtljažni prostor še vedno pogoltne zajetnih 451 litrov prtljage.

S svojim priključnohibridnim pogonskim sklopom, ki ga kljub malce zavajajoči oznaki T8 sestavljata elektromotor moči 65 kW (87 KM) in prisilno polnjen dvolitrski štirivaljnik z 235 kW (320 KM), Volvo XC90 obljublja nemogoče. Po ECE-normi naj bi si na 100 kilometrov postregel z vsega 2,1 litra bencina in v ozračje izpuhal vsega 49 gramov ogljikovega dvokisa na prevoženi kilometer. Pravljično optimistični NEDC-cikel napoveduje za slabih 50 kilometrov dosega. To je teorija.

A preidimo k praksi. Ne glede na to, kako se z Volvom XC90 T8 lotite varčne vožnje, ste zgrešili njegovo prvotno poslanstvo. V praksi nobena izmed zgoraj naštetih trditev ne drži vode, približevanje tem vrednostim pa vam odžre vso zabavo pri vožnji avtomobila, ki se zdi kot ustvarjen, da se z njim vozite dinamično. Kombinacija obeh pogonskih agregatov in osemstopenjskega menjalnika namreč klenega Šveda do stotice katapultira v dobrih petih sekundah, moč pa je zaradi »štromarskega« dela v športnem načinu vedno na dosegu nekaj milimetrskega ugreza stopalke za plin. 

Sprva se zdi XC90 velik in težak, a že po prvem hitreje zapeljanem ovinku je jasno, da je bil to le prvi vtis, pa čeprav mu najbolj prijajo odprte in široke ceste. Krmiljenje je lahkotno, a hkrati neposredno, vzmetenje zelo dober kompromis med športnostjo in udobjem, se pa pri hitri menjavi smeri vseeno pozna, da Šved tehta slabe 2,3 tone. Na testu smo v povprečju porabili 8,7 litra bencina, pri čemer velja poudariti, da je poraba prvih petdeset ali sto kilometrov lahko res fantastično nizka, a morate zato redno polniti baterije. Le-te prek običajne 220V-vtičnice zahtevajo slabi dve uri časa za popolno napolnitev, v izključno električnem načinu pa je realno mogoče prevoziti med 25 in 30 kilometri. Malce moti relativno majhen rezervoar za gorivo, ki ga je vsega za 50 litrov.

Volvo in varnost že desetletja predstavljata nepogrešljiv duet v avtomobilskem svetu, vseeno pa se zdi, da so Švedi z XC90 storili še korak dlje. Športni terenec je namreč opremljen z množico sistemov, ki preprečujejo trke, tudi z vozili, ki ste jih spregledali v mrtvem kotu in v kolikor bi se zapeljali s cestišča, samodejno ustavijo vozilo. Sistem omogoča tudi polavtonomno vožnjo in samodejno parkira.

V njegovi ligi igrajo največji in najnaprednejši – Mercedes GLE 500e, BMW X5 xDrive40e in Audi Q7 e.tron, ki igrajo s svojimi aduti, a vseeno se zdi, da večji in bolj praktičen Šved prinaša potrebno svežino v sicer sterilen avtomobilski razred, ki domuje onkraj stotice. Veliko denarja za veliko muzike, bi lahko rekli.