Tako novi Picanto, ko ga enkrat peljemo, skorajda ne razkriva, da gre za najnižji avtomobilski razred, sploh zaradi razkošne in tehnično naphane notranjosti, pa tudi zaradi spodobnega mlinčka pod motornim pokrovom in dodelanega podvozja.

Navzven Picanto nove generacije še ohranja nekaj podobnosti s predhodnico, vse ostalo pa je pisano na kožo estetskim vrednotam evropskega kupca. Sploh pa si pikantnega korejskega malčka najbolje zamislimo prav s to vpadljivo rdečo barvo.

V prtljažniku je za dobrih 255 litrov prostora, kar je skoraj četrtinski prirastek v primerjavi s predhodnikom, zanimivo veliko prostora, sploh za mestnega malčka, pa je tudi na zadnji klopi, tudi za največje. Vozniku je na voljo aktualni hišni infotainment, ki dela presenetljivo hitro, vključno z navigacijo, sama sredinska konzola je dobro urejena, kar pa ne moremo reči za volan, ki bi lahko bil malce bolj pospravljen, saj je različnih stikal veliko (ali preveč), z ne najbolj logično razporeditvijo. Čisto spodobno sedenje bi bilo še boljše, če bi volan ne bil nastavljiv le po višini, kar nam višjim pomeni, da moramo imeti zares dolge roke. Nekaj varčevanja se vidi na prestavni ročici ali spodnjem delu armaturke, Picanto pa navduši z odlagalnimi mesti, ki jih včasih pokronajo pri precej večjih avtomobilih.

Pod motornim pokrovom je litrski trivaljnik s samo 67 KM in 96 Nm navora. Čeprav ni med močnejšimi, pa je skupaj z menjalnikom zelo posrečeno sestavljen in omogoča kar nekaj dinamike, sploh ko se enkrat navadimo, da se reč zelo rada vrti in to s pridom izkoriščamo. Takole roko na srce, Picanto na trenutke deluje celo kot športni avto, kar smo preizkusili na kraških ovinkih. Če je komu to premalo, so tu še močnejši motorji vse do 100 konjičev, a svoje Picantu doda tudi lepo uglašeno podvozje – ki je, potem ko smo teden dni prej vozili novega Ria – boljše.

Luksuzni Luxury se začne pri 13.490, z dodatki pa je končna cena na 13.840 evrih.