Colin Chapman, ustanovitelj in vodja dirkalnega moštva Lotus, enega najuspešnejših moštev v zgodovini F1, je bil znan po svojem trdem delu in nenehnem iskanju izboljšav. Leta 1977 je z nekaj sreče na stezo spravil dirkalnik, ki je pomenil pravo revolucijo. Po naslovu leta 1972, je za Lotus sledilo nekaj rezultatsko slabših let, saj je Lotus 72 začel kazati znake zastarelosti. Chapman je tako leta 1976 prišel na idejo, ki jo je črpal iz oblike hladilnikov na krilih bombnika de Havilland Mosquito. Preučil je vso dokumentacijo, ki je bila na voljo in takratnemu glavnemu inženirju v roke potisnil elaborat na 27 straneh, kjer je natančno razdelal ideje o zmanjšanem uporu pretoka zraka s pomočjo posebej oblikovanih stranic dirkalnika.

Petru Wrightu ni preostalo drugega, kot da je z vso opremo in ekipo tehnikov odpotoval v London, kjer so mu na tamkajšnji fakulteti za inženiring, dali na razpolago vetrovnik. Ko je preizkušal različne modele, je po naključju prišel do pravega odkritja. Pri enem izmed modelov je v določenem trenutku provizorično stranico prisesalo na podlago, vrednost pritiska dirkalnika na podlago pa je narasla čez vse meje. Ko je podrobneje preučil dogajanje, je prišel do spoznanja, da v primeru, ko se zrak pod dirkalnikom ujame v tunel, ki ga tvori do tal zaprta stranica, nastane na tem mestu zaradi povečane hitrosti zraka manjši tlak v primerjavi s prostorninskim zračnim tokom nad dirkalnikom. Posledica, ki izhaja iz Bernoullijeve enačbe, je povzročila, da je prototip Lotusa 78 prisesalo k tlom, ob zelo majhnem zračnem uporu. To je bila zmagovalna formula. Ko je Wright izsledke pokazal Chapmanu, je ta seveda takoj dal zeleno luč za izdelavo dirkalnika na taki osnovi. Dirkalnik je bil nared že v zaključku sezone 1976, vendar ga Chapman, kljub odličnim rezultatom na testiranjih, kjer je Gunnar Nilsson takoj izboljšal svoj čas za več kot sekundo, ni hotel uvrstiti na štartno vrsto, saj je vedel, da bo konkurenca hitro odkrila pogruntavščino. Lotus 78, je tako moral počakati na sezono 77. Dirkalnik je bil takoj zelo hiter, ko pa se je Peter Wright v drugi polovici sezone končno dokopal do končne rešitve s premičnimi stranskimi gumijastimi letvicami na stranicah, ki so se pri dovolj veliki hitrosti spustile do asfalta in s tem omogočile polno delovanje »ground efekta« je bil Lotus 78 v ovinkih razred zase. S petimi zmagami je bil Lotus tisto sezono sicer najhitrejši avto, naslov pa jim je spolzel skozi prste zaradi preveč trčenj in tehničnih odstopov. Že naslednje leto v sezoni 78, pa je Andretti suvereno osvojil edini naslov  prvaka v F1, s še izboljšanim Lotusom 79, ki je bil dobesedno prilepljen na stezo, kljub nizko nastavljenem zadnjem krilcu. Konkurenca se je seveda kmalu dokopala do odgovorov in prav vsi brez izjeme so pri aerodinamiki začeli izkoriščati preprost Bernoullijev princip. Kasneje je bila z uvedbo ravnega dna taka rešitev prepovedana, vseeno pa moštva še vedno iščejo sive cone kako ustvariti tako imenovani »ground efekt«. Spomnimo se Brawnovega dvojnega difuzorja iz sezone 2009 ali pa lanskega ukrivljajočega dna Ferrarija, ki je na robovih v osnovi pravzaprav simuliral premikajoče gumijaste stranice Lotusa 79.