Nissan Qashqai je kronski dokaz, kako zelo dinamična branža je evropski avtomobilski trg. Ko so se v Jokohami pred dobrim desetletjem odločili, da na Staro celino pripeljejo križanca med kombilimuzino in terencem, si morda še sami niso predstavljali, kakšno norijo bodo pomagali soustvariti in kakšno globalno reklamo bodo naredili nekemu turško govorečemu in v Iranu živečemu plemenu.

A vrnimo se v sedanjost, v čas, ko Qashqai ni več eden in edini, temveč le eden od mnogih v razredu, ki si ga ne upa preskočiti noben resen proizvajalec avtomobilov. S prenovo je druga generacija vsekakor postala modernejša, zrelejša in za odtenek bolj nobel, a kljub vesoljskemu videzu maske hladilnika, zašpičenih žarometov in ostrejših oblin Qashqai ostaja predvsem zvest svojemu prvotnemu poslanstvu.

Če je zunanjost vsaj malo ekstravagantna, smo pri Qashqaiju že od prej navajeni, da so v notranjosti rešitve bolj konvencionalne. Pohvalo si zaslužijo kakovostni sedeži, z opremo Tekna+ oblečeni tudi v usnje z motivom, ki so si ga snovalci sposodili v urarski industriji in spodrezan volanski obroč z logično razporeditvijo stikal v sredici. Armaturna plošča je ergonomsko dodelana, a z veliko trde plastike, kar je v tem segmentu vseeno pričakovano. Infozabavni sistem sicer ponuja številne funkcije, a mu ne bi škodila posodobitev glede ločljivosti in grafične podobe, pa tudi kakšen palec večjega zaslona in slovenskega jezika bi si želeli. Na drugi strani gre vsekakor pohvaliti sistem za pomoč pri vzvratni vožnji, ki ob ptičji perspektivi ponuja tudi ogled oddaljenega zornega kota in kakovosten avdio sistem znamke Bose, za katerega je sicer potrebnih 600 evrov doplačila. 

V drugi sedežni vrsti se tudi na daljšo pot lahko odpravita dve odrasli osebi, je pa prtljažni prostor z dvojnim dnom s svojimi 430 litri v sredini segmenta. Za daljše družinsko popotovanje je lahko zato hitro premajhen, pregrada v njem pa skriva le plitvo dodatno »jamico«, ki je preozka npr. za hranjenje čevljev ali manjšega nahrbtnika.

Qashqai se je ljudem prikupil tudi zaradi svojih voznih sposobnosti in tudi novinec nadaljuje tradicijo suverenega nastopa na cesti, hkrati pa so pri Nissanu velik poudarek namenili zmanjševanju vibracij in hrupa v potniški kabini, kar do izraza še posebej pride pri avtocestni vožnji. Pod motornim pokrovom testnega primerka je bil nameščen preverjen koncernski 1,6-litrski prisilno polnjen dizelski agregat, ki pri najboljši volji (beri: pri 4000 vrtljajih v minuti) zmore 96 kW (130 KM) največje moči in 320 Nm navora pri 1750 vrtljajih v minuti. V kombinaciji z udobju prilagojenim podvozjem in vzmetenjem in dokaj neposrednim krmilnim mehanizmom sicer omogoča dinamično vožnjo, a se bolje počuti med mirnim »kruzanjem« po avtocesti kot pri športni vožnji skozi ovinke podeželskih cest. Dinamični vozniki bi si pri Qashqaiju želeli več neposrednosti krmilnega mehanizma in krajših hodov šeststopenjskega ročnega menjalnika.

Štirikolesni pogon omogoča prenos navora in moči na drugi kolesni par v primeru, ko zdrsne katero od prednjih koles, voznik pa lahko s pritiskom na tipko razmerje tudi zaklene. Kljub vsemu bo večina lastnikov in voznikov Qashqaijev bržkone štirikolesni pogon v praksi uporabljala bolj poredko, kar pa na drugi strani pomeni manjšo porabo goriva. Na testu smo sicer v povprečju porabili 6,3 litra plinskega olja na sto prevoženih kilometrov.

Okolje in dojemanje križancev se je v zadnjem desetletju na trgu bistveno spremenilo, a Qashqai ostaja zvest sebi in svojemu poslanstvu, pa čeprav so se mu medtem na trgu pridružili Peugeot 3008, Renault Kadjar, Toyota CH-R, Hyundai Tucson, Kia Sportage, VW Tiguan, Mazda CX-5, … Kakorkoli že, za dobrih trideset tisočakov lahko dobite z opremo do zob oboroženega križanca z dobrim pogonskim agregatom in navsezadnje (če upoštevamo prisotnost na trgu) tudi pravim pedigrejem.