Govora je seveda o štirikolesnem pogonu, ki je v tem segmentu prej izjema kot pravilo in določen del kupcev, ki ni navdušen nad velikimi okornimi terenci, ne živijo pa za vogalom asfaltirane ulice, bo v tem zagotovo videl svojo priložnost.

Pred štirikolesno gnanim Swiftom smo vozili malega litrskega turbaka, ki je navduševal s svojo odzivnostjo in živahnostjo, 66-kilovatni 1,2-litrski štirivaljnik z običajnimi pljuči, pa je bolj umirjene narave, ki je sicer tako kot močnejši brat 48-voltni psevdo-hibrid, ki nekaj malega shranjene elektrike uporablja za delovanje sistemov in drobčkeno pomoč pri speljevanju, drugače pa nič dramatičnega na pram pravovernim hibridom. V povprečju zadeva porabi tam nekje okoli šest litrov in pol, po mestu pa še kak liter več.

Kot rečeno, bistvo tokratne izvedenke je štirikolesni pogon Allgrip, česar konkurenca, razen če se ozrete za Fiatovo Pando ali precej dražjimi križanci kot je Nissanov Juke, nima. Je pa štirikolesni pogon vezan na najvišji nivo opreme Elegance, kar prinese sicer le nekaj 100 evrov dodatka v primerjavi z običajnim litrskim Swiftom z enako opremo, le da je skoraj za četrtino šibkejši in mišljen za točno določeno klientelo, ki želi malo kombilimuzino in štirikolesni pogon. Še vedno pa je skupaj s štirikolesnim pogonom Swift z 980 kilogrami v primerjavi s konkurenco peresno lahek, kar se odraža tudi na živahnosti na cesti. Je pa s samo 90 konjiči nekaj več dela z menjalnikom in tudi hrupa je v primerjavi z litrašem nekaj več.

Štirikolesni pogon se prvič izda pri zavijanju na parkirne prostore s tipičnim občutkom »ribanja« koles, je pa dodatna mera občutka zanesljivosti in varnosti v slabših voznih razmerah v dežju, sploh v hitrih ovinkih se Swift pelje kot po tračnicah, večino časa pa dodatnega pogona zadaj povprečni uporabnik ne bo niti opazil. Je pa iz omenjenih razlogov dobro, da je tam. In ko pade sneg poskrbi za kak nasmešek več na ustih voznika, ko se ostali ubadajo z belimi težavami.

Malce  zmoti le zadnje vpetje, ki zna biti na neravninah presneto glasno in ropotajoče.

Swift navduši tudi z opremo, od navigacije do samodejnega zaviranja v sili, je pa kot že pri prejšnjem testu, slednji sistem rahlo preveč občutljiv, ko opozarja na morebitne ovire. Tudi izdelava in materiali v notranjosti so nad povprečjem segmenta, minijevska oblika sprednje šipe pa daje tudi »obilno« preglednost izza volana.

Štirikolesno gnani Swift je že v osnovi bogato opremljen, postavljen na 16-palčna kolesa in precej spodobno elektroniko. Vse skupaj vzame dobrih 16 tisočakov, kar ni malo in verjetno ta različica ne bo prva izbira, štirikolesni pogon pa je tisti as iz rokava, po kateri se konkurenci kolca.