Mala podalpska država ogromno prispeva k avtomobilski industriji našega planeta, večinoma z ljudmi, znanjem in sestavnimi deli. V novomeškem Revozu že desetletja nastajajo tudi Renaulti in pred kratkim je Clio četrte generacije spet dobil svoje mesto na tekočih trakovih v tej tovarni.

In ker našo državo zastopa slogan I feel Slovenia (Čutim Slovenijo, pri čemer je v imenu Slovenia še angleška besedica love, ljubezen), je nastala posebna serija Clia, na voljo domačemu trgu z bogatim naborom serijske opreme in petimi motorji. Da bo Clio zaradi te navezave kaj bistveno drugačnega videza, ne gre računati, na posebno izdajo opomni le drobcena značka na zadku in to je praktično vse, je pa sama vožnja s Cliom z zvrhanim košem opreme in kar potentnim bencinskim motorčkom zgodba zase.

In tako je lepega zimskega dne (vreme sicer ni bilo lepo) padla ideja, da če že imamo slovenskega Clia s slovensko »indetiteto«, gremo še malce prečesati državo. Kam v teh mokrih dneh zapeljati? Na obalo ali že skorajda klišejski Bled? Kaj pa če gremo pogledat tja na najbolj vzhodni del kokoške na njen kljun in s pomočjo tamkajšnje turistične znamenitosti pokukamo še k trem sosedom?

Rečeno, storjeno. Od dopoldanskega sestanka našega novega uredništva na znamenitosti prestolnice naše države, ljubljanskem gradu in finem rekrutiranju novih sodelavcev, je bilo treba pretresti vse vremenske razmere. In to kakšne. S severa se je bližal prvi resni sneg letošnjega leta, v osrednji Sloveniji je deževalo, le tam na daljnem vzhodu naj bi še bilo nekaj suhega vremena.

Pot iz Ljubljane do Lendave je dolga dobrih 200 kilometrov, uradno še šest več. In razen tistih nekaj ulic do ljubljanske obvoznice in potem dva kilometra iz žile, ki pelje vse do Budimpešte, do Lendave, vse skupaj teče po avtocesti do Maribora in potem zožani in posledično upočasnjeni »avtocesti« od Pesnice do Lendave. Slovensko čuteči Clio, ki premore 120 konjičev, je čudovito uporabna zadeva za tako potovanje. Motor je ravno dovolj našpičen, da brez težav drži dovoljeno potovalno hitrost in ko oni tam zgoraj (in kje ob cesti po črtici zakona) poškilijo stran, še malce več. Povprečna poraba turbaka na avtocesti do Lendave in nazaj je sicer znašala devet litrov, kar pa je ob dejstvu, da je tudi povprečna hitrost znašala 98 km/h, razumljivo.

V osnovi Clio I Feel Slovenia temelji na najvišjem paketu opreme Intens in ima že serijsko LED žaroimete, parkirne senzorje s kamero na zadku, usnjene sedeže, samodejno klimatsko napravo in 7-palčni infotainment. Z dodatno zatemnjenimi stekli in posebno sivo barvo avto deluje zares vpadljivo in če nekje iz naftalina potegnemo stari slogan Ima vse, kar imajo veliki, potem ta zadeva še kako drži. Odziven in poskočen motor v avtu s praktilčno vso opremo je dajal skorajda RS-ovski občutek. Med testom je rahlo nagajal brezkontaktni ključ, ki ga avto včasih ni zaznal, kaj drugega pa nismo opazili. Za 17.540 evrov z osnovno ceno in še nekaterimi dodatki, tudi 17-palčnimi litimi platišči, vse skupaj s posebnim Renaultovim popustom znese 16.790 evrov. Morda ni med najcenejšimi in tudi v tovarni računajo, da se bo zanj odločil vsak deseti slovenski kupec, a ne gre pozabiti na polnost opreme in zavidljive poglede sosedov.

Nazaj na pot. Vse do Maribora je Clia božal zimski dež, ki je proti Lenartu v Slovenskih goricah in naprej proti Prekmurju ponehal. S Cliom smo dobesedno bežali pred slabim vremenom in mu po dobri uri in 45 minutah tudi uspešno ušli. Vremenkoti domače dežele se tokrat niso ušteli in napoved je držala. Mimo prekmurske prestolnice se je po suhi cesti že začelo kazati sonce in v Lendavi smo na glavni trg zapeljali v delni oblačnosti. Clio je našel še zadnji sončni del države prav na njenem kljunu.

Lendava je dvojezični kraj tik na madžarski meji in ga zgodovinski spisi prvič omenjajo že davnega 871. Potem ko je kraj nekaj časa spadal ppod madžarsko in turško oblast, je po drugi svetovni vojni pripadel Jugoslaviji in potem seveda Sloveniji. Kraj ima danes dobrih 3000 prebivalcev, znan pa je tudi po svojih toplicah, manjši rafineriji nafte in lendavskih goricah, kjer že tri leta poleg vinogradov kraljuje 53 metrov visok razgledni stolp Vinarium.

Vinarium, ki ga označujejo tudi kot prekmurski Eifflov stolp je 53 metrov visok razgledni stolp na 302 metrih nadmorske višine nad Lendavo. Pod njegov videz sta podpisana arhitekta Oskar Virag in Iztok Rajšter in je tudi najvišji razgledni stolp v Sloveniji. Za zdaj, saj so prav pred dnevi svoj razgledni stolp napovedali tako v Termah Olimje kot v Rogaški Slatini. Z gradnjo stolpa so začeli januarja 2015 in ga končali julija istega leta. Vrednost projekta je 1,8 milijona evrov, polovico pa je prispevala evropska unija. Z njega se poleg prekmurskih ravnic vidi tudi k sosedom Hrvatom, Madžarom in Avstrijcem. Vinarium ima 9 nadstropij in do vrha vodi 240 stopnic. Avtor tega pisanja zaradi svoje aerofobije in temu sorodnih strahov tega razgleda žal ne bo nikoli užil, je pa stolp kmalu po prihodu začel bičati tudi hladen severni veter, ki se mu je prav Lendava upirala do zadnjega. V toplem zavetju Clia s prijetno glasbo iz radia smo se čez dobri dve uri vrnili v prestolnico (z vmesnim postankom s krofi na še vedno obljudenih izvenavtocestnih Trojanah), na Kokoško pa je v naslednjih urah legla zima.