Ob uvedbi hibridne tehnologije v formulo ena, leta gospodovega 2014, smo bili priča vladavini Mercedesa, ki je v stilu "Blitzkriega" osvajal dirkaške in ekipne naslove. Formula ena je bila tako zanimiva, kot šahovska partija, kjer lahko zmaga levi ali desni šahist iste ekipe. V primeru Mercedesa sta bila ta šahista Hamilton in Rosberg. Hvala bogu, da sta se v Barceloni leta 2016 izločila in smo lahko na odru za zmagovalce poslušali drugačno kombinacijo himn.

Leto 2017 nam je sprva dajalo upanje, da bo ekipi Mercedes počasi zmanjkalo srebrnih puščic, s katerimi so streljali na tekmece. Vse je kazalo, da se bo morda Maranello po letu 2007 končno veselil naslova prvaka. Kajti Mercedes je vsaj v prvi polovici sezone kazal nekatere slabosti. In če jim je pošteno po levi strani grozil Ferrari, je imel Mercedes na desni strani še enega sovražnika in to je Red Bull. Tudi v bikovskem hlevu se je začelo premikati na bolje.

A po poletnem premoru so bili Italijani v mislih verjetno še vedno na svoji ferragosti in prednost je kopnela. Konkretno pa so ga usekali mimo v Singapurju, kjer so imeli zmago ponujeno na pladnju, saj ta ulična nočna dirka Mercedesu ne odgovarja. A glej ga zlomka, zmage se je veselil nihče drug kot Hamilton, ki je še pred dirko nervozno razmišljal o tem, kako v najboljši meri tukaj omiliti škodo.

Preostanek sezone je zgodovina, kajti Mercedes je pošteno pritisnil na plin in Lewis je zasluženo osvojil svoj četrti naslov prvaka. A bo letos dodal še petega in se priključil Juanu Manuelu Fangiu? Ali pa se bo številu naslovov aregntinske legende priključil Vettel s Ferrarijem? Seveda ne gre izključiti, še enkrat bog ne daj, Raikkonena ali Ricciarda, Verstappna ali Bottasa. Sezona je še dolga, na razpolago je še veliko točk in zgodovina nam je priča, kako hitro se lahko zadeve obrnejo na glavo.

In roko na srce, če bi Mercedes tudi letos imel veliko prednost v obliki motorja, potem bi moral ostale proizvajalce vprašati po zdravju. Sam osebno razumem, da je Mercedes ob prihodu hibridne tehnologije opravil najboljše delo (čeprav mnogi to prednost pripisujejo tudi dejstvu, da so bili o novi tehnologiji obveščeni prej kot ostali) in svojo prednost čuval štiri leta.

Toda letos je drugače. Prednosti, s katero so mleli tekmece, ni več. Morda se motim, toda imam občutek, da so sedaj primorani svoj motor obremenjevati do konca in ne tako kot v preteklih letih, ko so ga imeli na cruising modusu in bili kljub temu občutno hitrejši od ostalih. In zaradi tega se letos tudi njim dogajajo napake. Celo v kvaliteti, kdo bi si to pomislil. V prvih treh letih hibridne tehnologije je bila tehnična okvara besedna zveza, ki je sploh niso poznali. Toda pri Ferrariju in tudi Renaultu so zavihali rokave, pošteno pljunili v roke in se lotili dela. Spričo letošnje sezone lahko rečemo, da so ga dobro opravili.

Seveda je potrebno posameznim letošnjim zmagam vseh treh ekip pripisati tudi srečo, smolo drugih, napake enega ali drugega dirkača ter komandnih pultov in stavkanje tehnike. Prav tako je potrebno k zmagam prišteti tudi karakteristiko posamezne steze. Ena odgovarja Mercedesu, druga Ferrariju in spet tretja Red Bullu. Ampak na koncu sezone, ne glede na to, kdo bo svetovni prvak, bo treba odkrito priznati, da je moral za ta naslov pošteno garati – v primerjavi s predhodnimi leti.