Ko gre za zunanjo podobo, Cactus ostaja enakih dimenzij in prvega vtisa kot predhodnik, je pa spredaj zdaj bolj podoben ostalim članom družine in Citroenovi oblikovalski filozofiji. Plastična zaščita kolesnih lokov ostaja, slavni airbumpi na vratih pa so zdaj le še okrasnega značaja. Za malčka je skupaj s kovinsko modro barvo kar estetsko dovršen, zatemnjena stekla zadaj mu dajejo malce več skrivnostnega pridiha, nekaj malega pa podobi dajo tudi bele obrobe meglenk spredaj in prvega od airbumpov na spodnji strani vrat.

Cactus tako že v štartu poskrbi, da je nenavaden in drugačna je izkušnja tudi v notranjosti. Ena od lastnosti, ki jo lahko pohvalimo, so zares široki in udobni sedeži, ki so za povrh veliko manj trdi kot pri predhodniku. Plastika v neposredni okolici voznikovega prostora ostaja tista trda, odlagalnih mest sicer ni v izobilju, so pa priročna in ravno pravšnja. Telefon lahko odložimo na poličko pod zračniki na sredinski konzoli, ki je precej globoka in poskrbi, da telefon zlepa ne bo padel z nje, tu sta še dve posodici za pijačo in velik predal pred sovoznikom. Pogrešali smo recimo kako konkretnejše naslonjalo za roko, tisto majčkeno je preveč skrito med sedeža in kot naslon težko uporabno.

Za občutek prostornosti dodatno poskrbi panoramska steklena streha, ki sicer ima ultravijolično zaščito, vseeno pa bi se radi kdaj pa kdaj peljali tudi v senci, a roloja ta streha nima, kar v poletni vročini vseeno pride do izraza, ko je kar težko enakomerno hladiti kabino, sploh v višini glav.

Za dodatno posebnost poskrbijo še šipe zadnjih vrat, ki se odpirajo »na kip«, ima pa najnovejši infotainment, ki mu hitrost ni vrlina, možnost povezljivosti vseh zunanjih mobilnih naprav. Dve manjši pripombi letita tudi na opozorilnik za smernike, ta je enostavno pretih in na digitalne merilnike pred volanom, ki so precej skopi. Ob dobri zvočni izolaciji je brez merilnika vrtljajev včasih celo težko ugotoviti, ali smo ugasnili motor ali ne.

Cactus je spodobno vozilce z dovolj prostora tudi zadaj, prtljažnik pa zares zaživi šele ob podiranju naslonov, drugače pa po dimenzijah ni nič posebnega.

S Cactusom smo se podali na en manjši izlet, ki je vključeval celo serijo različnih cest. Od Ljubljane proti Gorenjski po avtocesti in potem od Radovljice naprej do Planice po starih cestah, saj so glavno žilo zaprli pobesneli turistični migranti, kolona pred karavanškim tunelom je nastala še pred Jesenicami. Cactus ima posebno hidravlično blaženje, kar se lepo pozna tako na avtocestah kot tudi na malo bolj luknjastih magistralkah, saj tiho požira neravnine in skrbi predvsem za udobje.

Skakalni biser je obljuden tudi sredi poletja in tistih, ki letijo z vrha velikanke na žici, tudi na vroč avgustovski dan ni manjkalo. In če si že v Planici, potem se splača narediti krog na levo, najprej čez Rateče do Trbiža in potem nazaj proti Predelu. 1,2-litrski trivaljni turbo s 130 konji je dovolj zmogljiva zadeva, da brez težav napade tudi največje klance in hkrati s šestimi litri porabe ob zmerni vožnji tudi dovolj varčen, da gorivo ni zadeva, ki bi jo morali spremljati ves čas. Pravzaprav 1.2 130 spada med tiste mlinčke, za katere lahko rečemo, da dajo od sebe precej več kot vzamejo.

Na poti proti Bovcu se pri vzponu na Predel splača ustaviti na jezeru na italijanski strani, sicer je okolica tudi sredi vročine precej hladna, jezero leži na 1000 metrih, na vrhu Predela pa si lahko ogledamo tudi nekaj ostankov 1. svetovne vojne. Pri spustu proti Bovcu se lahko pogumnejši z avtom odpravijo pogledat še fenomenalni razgled z Mangartskega sedla, drugače pa smo v dolini malo pred Bovcem zavili še proti Vršiču. Sredi poletja dolina Trente kar buhti od razno raznih turistov, mnogo je motoristov in nič kaj manj tudi sadomazohističnih kolesarjev, vzpon na 1600 in nekaj metrov visok prelaz pač ni kolesarski podvig za vsakogar, je pa smešno videti, ko kolesar navzgor prehiteva počasnelo z avtomobilom, ki ne uspe doseči niti 20 kilometrov na uro, bržkone zaradi strahu zaradi prepadov.

48 zavojev gor s primorske strani in dol na gorenjsko nas pripelje mimo jezera Jasna, ki je Portorož v malem in potem naprej v Kranjsko Goro. Prijeten vikend izlet z lepimi razgledi na lepo domovino. Cactus je bil povsem neopazen sopotnik z zelo zanesljivim delovanjem. Za konec dneva je potem zgornjesavsko dolino razsvetlila še čudovita mavrica.

Francoz v paketu Shine prinaša kar nekaj asistenčnih sistemov, čeprav vesoljske ladje za ta denar ne pričakujte. Opozarja na varnostno razdaljo, samodejno zavira (kar ne velja za neprevidno kolesarko pri spustu z Vršiča), ima vzvratno kamero in senzorje za parkiranje.

Cactus se začne pri 13 tisočakih, a ta najmočnejši in tudi najbolj optimalni motorček v paketu z najvišjim nivojem opreme Shine stane 17.300 evrov. Tu je še za dobre 3 tisočake dodatkov, kjer izstopata panoramska streha s 500 evri in asistenčni sistemi, pa tudi 17-palčna kolesa, ki dopolnjujejo videz, pograbijo svojih 300 evrov.  Vse skupaj torej malo čez 20 tisočakov.