Ni lahka, ta novinarska, sploh kadar gremo na dirko F1. Takrat s sabo vlečemo opremo za delo in oblačila. Tu Mazdinih 522 litrov karavanskega prtljažnika pride zelo prav, pa še vedno je za šestdnevno odsotnost potrebno dodati tudi oblačila za hladno vreme in tu je še torba s fotoaparati in objektivi, pa dve torbi z računalniki, kovček, potovalka, ni da ni. Kako je potekala naša pot na sever, si lahko preberete tukaj.

Dirka v Belgiji je take narave, da se tja gre že v sredo in vrne v ponedeljek zvečer – namreč, časov, ko sva z Andrejem Miheličem, prihodnje leto bo 20 let, iz nedelje na ponedeljek z nočno vožnjo preletela (in prebedela) 1000 kilometrov na en mah, v mojih letih ni več. Vsako uro naredimo 100 kilometrov in nič več, prometa je vedno več in čeprav zastojev tja gor na zgornje nadstropje Evrope ni bilo, je koncentracija še kako pomembna.

Do tja gor se pride v 1040 kilometrih od Ljubljane čez Korensko sedlo (ali Ljubelj), pa potem so tu Munchen, polovica poti se zgodi nekje med Augsbergom in Ulmom, pa Stuttgart, Karlsruhe in potem mimo Manheima in ostalih Karlov, Kaiserjev in kar je še imen ob švicarski in francoski meji, končno nekako pri stičišču Luxemburga in Belgije po pozabljenem robu Nemčije človek pride v Belgijo, ker te pričakajo razsvetljene avtoceste in do Malmedyja, en hribček južno od dirkališča, je od meje še 40 kilometrov.

Potovati z Mazdo 6 na taki dolgi poti se zdi kot naročeno – prostora je dovolj, sedeži in vzmetenje dovolj udobni, številna posodabljanja pa lovijo korak s časom, od asistenčnih sistemov za preprečevanje menjave pasu, do rahlo digitalnih merilnikov. Želeli bi si edinole malce večjega zaslončka infotainmenta, kar je nerodno predvsem pri navigaciji.

Že vrsto let naš Avtomanija Away Team spi na prav posebnem delu tega mesteca – v gozdičku nad njim ena bogatejših družin daleč naokoli, ki ima v lasti precej belgijske tekstilne industrije, oddaja dvorec z več sobami, Liberovi pa so tudi veliki ljubitelji motokrosa, sin Julien prav tako kot naš Tim Gajser dirka v MXGP, nad hišo pa imajo svojo zasebno motokros progo.

Izredno prijetno okolje je tudi eden razlogov, da sploh gremo v Belgijo in tam nas že vrsto let pričaka nihče drug kot komentatorska legenda Miran Ališič, ki v času dirke ta dvorec najema, odkar se spomnim in vsaj 20 let. Od tu do dirkališča je z Mazdo dobrih 8 minut, s terencem pa bi po malo bolj razdrapani cesti prišli tja v pol manj časa.

Malmedy je staro mestece z okoli 12 tisoč prebivalci, večinoma Valonci in pestro zgodovino. Ime izhaja iz latinščine in pomeni Očiščenje od zla (a malo mundarum), ustanovljeno pa je bilo leta 648. Malmedy je večkrat prešel iz francoskih v  nemške roke in obratno in potem končno v belgijske. Po porazu Napoleona so prišli pod Prusijo in bili deležni hudega ponemčevanja. V prvi svetovni vojni so se borili na strani Nemcev, Versailski sporazum pa je to območje priključil Belgiji.

Malmedy je znan tudi po tem, da je bil vpleten v zadnjo Hitlerjevo ofenzivo (Ardenska ofenziva) za božič 1944, ko so Nemci nepričakovano prodrli globoko v ta del, ki je že bil pod zavezniško oblastjo in prav v Malmedy so prodrli čez hrib, ker smo stanovali mi in tu so enote SS pobile 84 zajetih ameriških vojakov, Američani pa so potem z bombniki tri dni bombardirali mesto, pri čemer je umrlo še 300 civilistov, stari del pa je bil v celoti porušen. Belgijci so po vojni vestno in marljivo na novo zgradili celotno staro jedro v prvotni podobi. Če človeka z Balkana v Malmedyju kaj preseneti, je to neverjetna umirjenost ljudi, ki imajo vse in se jim ne mudi prav nikamor, vključno s policisti, ki so tako ali tako poglavje zase.

No, na drugi strani hriba, kjer vodi tudi avtocesta od nemškega Triera do belgijskega Liega (ali Lutiča po nemško), se nahaja slovito dirkališče Spa Franchorchamps.

Okroglo sedemkilometrska steza v Ardenskem hribovju na vzhodu bo čez tri leta praznovala svojo stoto obletnico. Prvotna steza v Spa Franchorchampsu je merila 15 kilometrov in sta jo na kar lokalnih cestah zasnovala domačina de Thier in Van Ophem.  Tik pred drugo svetovno vojno 1939 so stezo preuredili v hitrejšo formo z znameniti Eau Rougem, po katerem sem se letos spustil kar z rolerji. V obratno smer. Norec je očitno preživel, drugače ne bi brali tega zapisa.

Zdajšnja pol krajša steza je svojo službo nastopila 1981 in so jo še kar nekajkrat predelali. Dolga leta je bila znana po šikani pred ciljno ravnino, ki se je imenovala Avtobusna postaja, danes je ni več.

Dirkališče v Spaju je eno od najhitrejših, pred sodobno formulo 1 pa je bilo tudi eno najbolj nevarnih. Tu je v šestdesetih umrlo kar 10 dirkačev, leta 1960 v razmaku 15 minut kar dva! Dirkači so 1969 dirko zaradi varnosti bojkotirali, 1970 pa so tu dirko izpeljali zadnjič in čeprav so se potem lotili prenove, se Formula 1 na to stezo ni vrnila vse do 1983. Eau Rouge je bil 1985 usoden tudi za nemškega dirkača Stefana Bellofa s Porschejem. Spa je v svoji zgodovini zahteval življenja kar 47 dirkačev, tako na štirih kot dveh kolesih in štirih funkcionarjev ob progi.

Spa ima tudi najvišjo višinsko razliko med vsemi dirkališči v formuli 1, od potočka Eau Rouge navzgor preko Radilona do vrha ravnine Kemmel se steza povzpne kar za 89 metrov, potem pa se od tam do Stavelota spusti za 102 metra. 

20 let od našega prvega obiska dirke v Belgiji so tam reči precej bolj urejene – težav s parkirišči ni več (od tu slovita Agož Agož prigoda) – najprej poberemo akreditacije v trgovini s kosilnicami in motornimi žagami in ker fotomojstru Videku akreditacijo izgubijo, pol ure kofetkamo v La Soursu, da naredijo novo. Potem nas s parkirno oznako spustijo do velikega parkirišča, kjer nas potem shuttli pod stezo odpeljejo v paddock.

Ampak najboljši so popoldnevi v dvorcu Lieberovih – z drugimi novinarji, Miranovimi kolegi iz Nemčije, debatiramo o mnogih stvareh, predvsem pa izvemo mnogo zanimivih informacij iz ozadja F1. In da, po vseh teh letih zdaj po dvorcu teka tudi deca teh novinarjev.

Po štirih dneh v Belgiji smo se v ponedeljek zjutraj v mrazu desetih stopinj in dežju z Mazdo odpravili proti jugu in vmes dotočili gorivo še v Luksemburgu, tam so cene goriva občutno nižje kot pri nas, medtem ko so v Belgiji za 20 centov višje. Brez enega samega zapleta smo požirali kilometre in po enajstih urah s povprečno porabo 6,1 litra ob mraku skozi karavanško luknjo prišli nazaj v domovino.