Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih je Mercedes v avtomobilu posebne sorte testiral vse mogoče, od večtočkovnega zadnjega vzmetenja, dvižnih vrat, klimatske naprave in serijo motorjev, od Wanklovih rotacijskih do dizlov in turbakov.

Prva različica C111 je bila narejena pomladi 1969. Pod zunanjostjo iz steklenih vlaken se je vrtel tri rotorski Wanklov motor z vbrizgom goriva. Naslednji primerek 1970 druge generacije je imel rotacijski motor s štirimi rotorji in 257 kW (350 KM). Lahka konstrukcija je avtomobilu omogočala doseganje 300 km/h.

Pozneje so Wanklov motor zamenjali z dizelskim motorjem, ki sta ga dobila drugi in tretji primerek. C111-IID je imel 140 kW (190 KM), C111-III tretje generacije pa že petvaljni vrstni turbo dizel s 170 kW (231 KM), s katerim  so posekali kar nekaj rekordov.

Aerodinamično učinkovit s količnikom upora le .191 je C111 1978 na stezi v Nardu dosegel 322 km/h s povprečno porabo 16 litrov pri 316 km/h na 12-urnem testu.

Tu pa se Mercedesovi inženirji niso ustavili – v zadnji narejeni C111 so namestili 4,8-litrski bencinski twin turbo V8 s 372 kW (506 KM) je maja pred 40 leti dosegel povprečno hitrost 403,78 km/h.

Avto je v dolžino meril 4,44 metra, širok je bil 1,8 metra in visok le 1,12 metra. Avto so sestavljali v Unterturkheimu, pod obliko pa se je podpisal Bruno Sacco, Italijan iz sosednjega Vidma, ki je pozneje 25 let vodil oblikovalski oddelek Mercedesa.

Mercedes je naredil 16 primerkov C111, prva in druga generacija v 13 primerkih je imel Wanklov motor, tretja generacija v dveh primerkih je postavljala rekorde z dizlom in zadnji primerek četrte generacije se je postavljal z zares potentnim bencinskim motorjem.

Leta 1991 je Mercedes v Frankfurt pripeljal koncept C112, ki so ga pripravili za serijsko proizvodnjo.  Avto je imel sredinsko nameščen 6-litrski V12. Kljub temu, da so dobili aro 700 kupcev, se niso odločili za proizvodnjo.