Roland Ratzenberger se je smrtno ponesrečil na današnji dan pred četrt stoletja na sobotnih kvalifikacijah na VN San Marina v Imoli. Njegova smrt – pred Toso je zaradi odpadlega sprednjega krilca pri 300 na uro priletel v zid in si zlomil tilnik – je ostala v senci smrti velikega Ayrtona Senne naslednji dan na dirki. Vseeno pa v dokumentarcu kažejo, kako vztrajen in trmast je bil leta 1960 rojeni Salzburžan, da mu je uspel preboj v F1.

Za ekipo SImtekje odpeljal eno samo dirko, na drugi dirki sezone VN Pacifika v Aidi je osvojil 11. mesto, na prvi dirki v Braziliji se ni kvalificiral na dirko.

Takrat so v Imoli dirkali kar trije Avstrijci, Gerhard Berger, Karl Wendlinger in Roland Ratzenberger. Po VN Monaka, kjer se je na kvalifikacijah prav tako hudo poškodoval Wendlinger, je ostal le še Berger.

Ratzenberger je svojo dirkaško pot začel v nemškem prvenstvu Formule Ford pri 22 letih in 1985 osvojil tako avstrijsko kot centralno evropsko prvenstvo v tej seriji. Ratzenberger nikoli ni bil pretirano uspešen v formulah, v letih 1987 in 1988 je dirkal v angleškem prvenstvu Formule 3 in na koncu osvojil 12. mesto. Med vidnejšimi uvrstitvami najdemo 2. mesto v WTCC s Schnitzerjevim BMW-jem M3.

1989 je odpeljal britansko prvenstvo F3000 in osvojil tretje mesto, tega leta pa je tudi prvič nastopil v Le Mansu s Porschejem 962 in odstopil. V Le Mans se je podal še nekajkrat in 1993 z Martinijem in Nagasako s Toyoto 93 C-V osvojil peto mesto.

V devetdesetih je Ratzenberger presedlal v japonska prvenstva. V prvenstvu prototipov na Japonskem je 1990 in 1991 dobil po eno dirko. 1992 je vozil v japonski F3000 in osvojil sedmo mesto, 1993 pa 11.

A te obrobne serije ga niso odvrnile od sanj, pri katerih je vsa strokovna javnost zmajevala z glavo – postati dirkač F1. Že 1991 se je potegoval za sedež pri Jordanu, a je zaradi izgube osebnega sponzorja posel tik pred zdajci padel v vodo. Končno mu je uspelo 1994, ko je podpisal z novo ekipo SImtek, ki jo je vodil Nick Wirth.

Na prvi dirki v Braziliji kot rečeno se ni kvalificiral, na drugi v Aidi pa je bil 11. Pri tem je bil edini dirkač, ki je na tej stezi že vozil in sicer v svojih japonskih dneh.

Na kvalifikacijah v Imoli je Ratzenberger lovil uvrstitev na dirko in krog pred nesrečo zapeljal na travo, pri čemer je poškodoval prednje krilce. Namesto, da bi prišel v bokse po novo, je nadaljeval in visoka hitrost na ravnini skozi zavoj Villeneuve je pomenila dovolj velik upor, da se je krilce odlomilo, prišlo pod kolesa in Avstrijca izstrelilo naravnost v ograjo, kamor je trčil s 314 km/h. Ratzenberger je uradno umrl v bolnišnici v Bologni, kamor so ga pripeljali s helikopterjem – zaradi zloma lobanjskega dna.

Naslednji dan pred dirko so na briefingu dirkači dosegli dogovor o tem, da je treba ponovno zagnati Združenje dirkačev, ki se bo zavzemalo za večjo varnost. V vodstvo so imenovali Bergerja, Schumacherja in Senno. No, usoda je nekaj ur pozneje vzela še slednjega. Vseeno Ratzenbergerjeva dediščina živi naprej – vsakič, ko pogledate dirkače, tudi v nižjih serijah, imajo okoli vratu stabilizator tilnika, imenovan HANS, ki so ga uvedli 2003, prav zato, da bi preprečili take poškodbe, kot je bila Rolandova.

Napovednik si lahko ogledate tu: Dolga pot do kratke sreče