Potem, ko smo v petek predstavili Haralda Hubmanna, domačina iz Spielberga, ki je obletel cel svet na Qantasovih letalih in je bil na ogromno dirkah F1, ne samo v novejši dobi, pač pa že od osemdesetih dalje, smo upali, da bodo pri Renaultu na nek način omogočili zadnjo željo človeku, ki si je tako želel srečati Daniela Ricciarda.

Ko ne v petek, ne v soboto, gospodična za PR pri Renaultu ni odgovorila na naš mejl, v katerem smo razložili situacijo, smo se zatekli k rezervnemu planu. Namreč, v nedeljo dirkači na dirkališče prihajajo skozi glavni vhod (in ne odzadaj) mimo špalirja ljudi pred zgradbo in potem se srečajo tudi s številnimi invalidi na vozičkih.

Od pol desetih dalje sta Harald in naš legendarni del teama stala pri vhodu in čakala, da mimo pride Ricciardu in sam sem čakal, da vse skupaj ovekovečim. Mimo so prišli številni dirkači, s katerimi se je Harald slikal – Kvjat, Russell, Norris… Vmes smo klepetali in poslušali številne zgodbe o tem, kako je bil Stevard na letu iz Suzuke v Sidney 1990 in klepetal s Prostom celo pot, dan po tistem, ko se je Senna namerno zaletel v Prosta na štartu.

»Če bi se zdaj srečala, bi se me takoj spomnil,« je omenil Harald. Vmes še malo pojasni svoje bolezensko stanje in razumemo, da nima raka, ima pa izredno redko obliko pljučne fibroze, zaradi katere se njegova pljuča spreminjajo v beton in bo nekoč umrl zaradi zadušitve. Že zdaj je na kisiku in vmes, ko ga sname, se v nekem trenutku skorajda sesede in s pomočjo prijaznih hostes mu priskrbimo stol.

Vmes, ko čakamo, mu prevedemo še članek, ki smo ga o njem napisali v petek.

»Rekli so mi, da ste objavili zgodbo o meni, ne vem pa kaj piše, jo bom dal prevesti kolegu, ki zna slovensko.«

Ker imamo čas, mu ga kar sproti prevedem in dvakrat ga oblijejo solze. Težko je gledati človeka, ki je doživel ogromno na tem svetu in ve, da se poslavlja, saj medicina zdravila za njegovo stanje nima.

Enega sina ima v Perthu in pokaže nam fotografiji vnukinj, druga žena, s katero je ločen, živi z drugim otrokom v Kanadi in ju zaradi tega, ker ne more več na letalo, ne more obiskati. Kljub temu, da smo sami iskali srečanje z Renaultovim dirkačem, da dokončamo zgodbo s Katrco in smo bili pri tem delno uspešni, bi stokrat raje omogočili možnost Haraldu, da sreča Danija.

Še vedno čakamo in pogledujemo pred Red Bullovo zgradbo – vidimo dva dirkača v rumenih kapicah in prepričan sem, da vidim med njimi Ricciarda. Minuto zatem mimo nas pride Nico Hulkenberg in Harald ga vpraša, če pride Dani tudi. Nemec pove, seveda, zunaj je, za mano. Haraldu so se zasvetile oči, tako da ti postane kar težko pri srcu. No, in potem čakamo minuto, dve, pet minut, deset, in ob 11h počasi postaja jasno, da je Dani ubral drugo pot. Pozneje izvemo, da je sedel nazaj v avto in se zapeljal okrog do paddocka.

Ko Haroldu razložim, da Danija ne bo, se mu zatakne beseda v grlu in vidim razočaranje. Verjetno je slabe volje, pravi, ker je imel slabe kvalifikacije. Včasih imaš srečo, včasih pa nimaš, mu razložim. Čeprav se je slikal z mnogimi, vemo, da mu vsi skupaj ne pomenijo toliko kot bi mu Dani.

Žal mi je samo to, da nova PR-ovka ni niti odgovorila na mejl in dvomim, da je Avstralcu omenila željo tega 65-letnega Avstrijca in tudi Avstralca. Vemo, da imajo ekipe zelo natrpan urnik, po drugi strani pa poznamo tudi Ricciarda in njegov karakter in podobno kot pred leti v zgodbi Newsmana in Kubice, ki sta nekemu navijaču polepšala dan in še kaj, bi Dani zagotovo za kako minutko kontaktiral našega Haralda.

»Svet je večinoma krut,« pravi Harald, ko se počasi odpravlja v avto po pijačo in s sabo tovori aparat s kisikom. Ponudimo mu pomoč, pa jo odkloni in pravi, da še zmore in da ga to tudi drži pokonci.

Podamo si roke in Harald reče: »Nikoli ne veš, lahko da me drugo leto ne bo več.«

Odvrnem mu: »Drugo leto ga bomo zagotovo srečali in bomo pri tem dali vse od sebe. Ne zajebaj nas!«

Pri tem se mu usta razležejo v nasmeh in odvrne: »Se bom potrudil!«

Tako da, ker sam ne more več potovati, je Spielberg edino mesto, kjer ga bi lahko srečal. Do takrat pa bomo skušali narediti vse, da končno sreča svojega junaka in držali pesti, da se zgodi čudež in okreva.