To je članek, ki je izšel v Delu 2. maja 1994, dan po tragičnem vikendu na VN San Marina v Imoli. Nekaj dni po tem dogodku smo na hodniku gimnazije ljubitelji F1 postavili dva panoja v spomin na Ayrtona Senno in ta odrezek in spremni tekst sta se ohranila še naslednjih 25 let po tem.

Članek, ki ga je napisal pokojni Borut Šauta, z njim sem bil tudi na svoji prvi dirki v Barceloni 1999, je sicer precej netočen, saj se Razenbergerju ni odlomilo zadnje krilce (pač pa sprednje), niti Senni sprednje. Kar je v tistih časih pred internetom, ko so se informacije širile neprimerno počasneje, pač za pričakovati.

Je pa Borut zadel, da je krivda na strani dirkališča in zidov brez prave zaščite. No, Imola je bila na sporedu seveda tudi naslednje leto, je pa tragični dirkaški vikend pomenil velik preobrat na področju varnosti in kar za 21 let smo lahko pozabili na smrtne žrtve med dirkači.

Izrez iz Dela je zdaj že v smeteh, saj je porumenel in predvsem plesniv zaradi vlage, zgodbo o njem pa smo za večne čase spravili v digitalno obliko. Med tistimi, ki smo takrat 1994 postavili razstavo, je tudi naš zvesti bralec.