Renaultovci so se v luči dragega vzdrževanja odločili za opustitev 1,6-litrskega dizelskega štirivaljnika z dvostopenjskim tlačnim polnjenjem in našli zamenjavo v emisijsko čistejšemu dvolitrskemu dizlu pete generacije. Tudi v sedanji ponudbi so vnovič kupcem na voljo tri zmogljivostne izvedbe in spet sem imel priložnost preskusiti vmesno 107-kilovatno verzijo. Nenazadnje potniška verzija v najdaljši različici v dolžino meri milimeter manj kot 5,4 metra, medosna razdalja je dolga kar 3,5 metra, skupna teža praznega vozila pa znaša blizu 2400 kilogramov. 

Torej, za takšen zajeten kos pločevine je potreben dovolj zmogljiv in vzdržljiv pogonski sklop. In nov dvolitraš to vsekakor je. 145 konjev in 350 Nm navora pri 1500 vrtljajih zadostuje, da se Trafic spodobno premika po mestu ali še raje vozi na dolge razdalje. Za prenos moči je bil tokrat zadolžena šeststopenjska EDC avtomatika z dvojno sklopko, ki še vedno ne pozna možnosti pretikanja na volanu, pač pa zgolj preko prestavne ročice, a vendar lahko zatrdim, da prenos navora na sprednji par koles vselej deluje precej brezhibno. Ne glede na težo skupaj s potniki, ta ponuja precej zgledno pospeševanje na cesti, potovalna hitrost do 130 km/h ne bo imela za posledico pretirane žeje (doseženo povprečje je znašalo 8,9 litra), kot tudi ne hrupa, da potniki v njem ne bi lahkotno komunicirali med seboj. 

Bistvo Trafica v tej prestižno-potniški Spaceclass verziji je kakopak vsebina notranjega dela vozila. Voznikov sedež je kombijevsko zelo visoko postavljen, kar posledično prinaša zelo dober pregled nad dogajanjem med vožnjo, za dodatno mero brezskrbne vzvratne vožnje poskrbi kamera na vrhnjem delu zadku vozila, ki zajema širok kot slike in jo predvaja na osrednji 8-palčni zaslon. Multimedijska naprava R-Link je znana in kot taka ne spada med najnovejše, a kljub temu ponuja digitalni radijski sprejem, ustrezno povezovanje pametnih telefonov preko Bluetootha, TomTomovo navigacijo in nekaj osnovnih podatkov o vožnji. Bistvenih oblikovnih sprememb na področju voznikovega delovnega okolja ni. Zagon motorja poteka preko gumba, prav tako tudi dostopanje do avtomobila, odlagalnih mest ne primanjkuje, čeprav mobilnega telefona ni možno postaviti na primerno mesto, ki bi bil vozniku ves čas na dosegu roke. Najbližje je tisto na vrhu sredinske konzole oziroma pod vetrobranskim steklom, kjer ima mesto tudi USB vmesnik. 

Še večjo mero užitka so deležni sopotniki zadnjem delu vozila. V potniški del vozila je možno vstopati tako leve kot desne strani preko drsnih vrat, za premik katerih je potrebno malce več moči. V tem delu lahko prepeljemo največ pet potnikov, ki so razporejeni na dveh samostojnih sedežih in klopjo za tri osebe. Sedeži so vrtljivi in vzdolžno pomični, podobno velja za zadnjo klop, vse skupaj pa nadgradi se zložljiva mizica, da je počutje med vožnjo prijetnejše. Renaultovci so Traficov potniški del obogatili še z LED osvetlitvijo, tremi dodatnimi USB vmesniki za polnjenje naprav in klasično 220-voltno vtičnico za polnjenje prenosnega računalnika. Čeprav gre za potniški kombi, ga lahko v nekaj potezah in ob pomoči dodatnega para rok spremenimo v klasičnega furgona, saj so sedeži, klop in mizica odstranljivi, a pri prevozu tovora je potrebno paziti na omejeno skupno nosilnost. V tem primeru je najvišja dovoljena vrednost nekaj pod 700 kilogramov.

Trafic je poleg novega motorja pridobil tudi nekaj malenkostnih zunanjih osvežitev, a njegovo bistvo se skriva v vsebini. V tem primeru gre za kombi z izključno poslovno rabo, zato po njem najraje posegajo hoteli in podjetja, ki se ukvarjajo s prevozom oseb. Niso izključene niti večje družine, a teh je verjetno manj. Namreč, z vsemi dodatki, mednje štejejo kamera, 17-platišča, drsna vrata, mizica, usnjeni sedeži in drugi dodatki, redna cena krepko preseže 40 tisočakov, a ker so pri Renaultu radodarni s popusti, se končna cena oblikuje tik pod prej omenjeno mejo.