Kot mulci smo slinasto pogledovali na rdečega 850 našega soseda menedžerja. Sploh tisti ropot 12-valjnika je že par sto metrov prej napovedal njegov prihod. Med bonbončki je bilo izklapljanje valjev, pa štoparica za pospešek do 100 in seveda spomin pogleda na prepihano glavo nekaj let pozneje pri bližnjem mehaniku.

Druga zgodba je tudi dobesedno druga ali drugačna. Na osnovi Serije 7 so po kratkem dvovratnem kupeju, za katerega smo se velikani v našem uredništvu bolj ko ne prerekali, kdo ga ne bo vozil zaradi nizkega sedenja, je štirivratni elegantni kupe z nizko streho čisto drugačna filozofija. Potovalnik, v tej motorni konfiguraciji z nekaj športne dinamike, pred tem pa umirjene glave, išče racionalnega in zrelega voznika. Prav, bo pustil tudi ostrejšo vožnjo čez ovinke, a pravega veselja voznik zaradi kar konkretnih dimenzij ne bo našel.

Gran Coupe si predstavljam predvsem kot nekaj estetsko dovršenega, ki leti čez poslednje nemške Autobane med velemesti s hitrostjo 200 ali več. Ali pa manj, vendar je potem zaloga moči in navora tam spredaj v dolgem nosu tolikšna, da lahko obračuna, prehiti ali kakorkoli že, z vsem, kar se premika na štirih kolesih. Z zelo dolgim nosom in širokimi boki zadaj (pa brez perverznih idej) je Osmica zrela in elegantna dama, ne razposajena najstnica. 5,07 metra v dolžino pomeni tudi zalogaj za parkirna mesta, medosna razdalja 3,02 metra pa obilico udobja tudi zadaj, če le potniki ne bodo previsoki. Drugače Gran Coupe ne pretirava z reliefi na površini, ozke luči in zelo široka maska spredaj pa spet ustvarjajo nek svoj specifičen svet.

Če se po nosu Serija pozna, je notranjost pri BMW-jih precej bolj egalitarna – tudi Gran Coupe se ne razlikuje bistveno od Sedmice, digitalni merilniki, razpored prestavne diamantne ročice (ki kreše mnenja estetov), skratka vse, kar v BMW-jih v teh segmentih srečujemo ne ravno od včeraj. Je pa seveda okolje napolnjeno do robov, školjkasti usnjeni sedeži so široki, okrog in so naslonjala, držala, široka sredinska konzola, tudi zadaj in nenazadnje – vrhunski materiali. Sedi se relativno nizko, vendarle po občutku ne tako zelo kot v dvovratni Osmici.  

Za puriste – prtljažnika je za 440 litrov, kar se po številkah niti ne bere tako malo, a računajte, da je predvsem dolg in širok, po višini kaj veliko ponudbe nima.

Mehanika je pričakovano nemška mojstrovina – 3-litrski turbodizel z 235 kW (320 KM) izstopa pri 680 Nm navora. To pa veste, kaj pomeni – malce pobožate stopalko, pa avto že skoči. Do stotice pospeši v 5,1 sekunde, a vam potniki za to ne bodo pretirano aplavdirali, nenazadnje Gran Coupe ni namenjen temu. Moč na vsa štiri kolesa prenaša osemstopenjski Steptronic, 2-tonska velika kupe limuzina pa se pričakovano pelje od mehkega do malo bolj trdega. Spomnim pa še enkrat – s temi dimenzijami in maso ne da se ne bi dalo z Gran Coupejem polagati ovinkov – le glava voznika potem ne razume, čemu telo sedi v njem. To je enako kot bi elegantno damo na zmenek peljali v fitnes.

Zanimiva je tudi poraba, kar pa je tako ali tako pri teh šestvaljnih bavarskih dizlih že standard in premika meje verjetnega. Če se vam ne mudi in imate radi omejitve, potem se avto pelje nekje okoli sedem litrov in pol, navor, ki ga je za celo prikolico, pa omogoča, da že rahel pritisk stopalke da večino, kar vožnja potrebuje in takrat ko to potrebuje. Recimo prehiteti tovornjak na lokalni cesti ali gledati, kako brez napora se avto pelje po avtocesti z blasfemični nizko trenutno porabo.

Cena? V osnovi dizelski 840d s štirikolesnim pogonom stane 110.650 evrov, potem pa je tu cela serija paketkov in paketov in dodatkov in M Sport podoba in končna številka se povzpne do 155 tisočakov.