Hitre osnove iz preteklosti kažejo, da je oznaka Vignale povezana s karoserijsko delavnico v italijanskem Grugliascu, ki jo je leta 1948 odprl Alfredo Vignale. Ta je izpolnjeval naročila za različne avtomobilske proizvajalce in po dvajsetih letih dela dobil novega lastnika. To je bil De Tomaso, ki je že imel v lasti Carrozzerio Ghia. Kmalu po prodaji je Alfredo Vignale umrl v prometni nesreči, nekdaj njegovo delavnico pa je leta 1973, skupaj z Ghio, prevzel ameriški Ford. Znamka je tako postala del Fordovega portfelja, ki je bila z redkimi izjemami potisnjena v kot. Leta 2013 so pri Fordu to ime le obudili in ga postavili v središče pozornosti kot nekakšen premijski paket za Fordove avtomobile. 

Tokrat sem v roke dobil Pumo Vignale. Od vseh ostalih bratov se na prvi pogled malenkostno razlikuje. Nekoliko drugačna je sprednja maska, opazno več je dodatkov kroma, prijetno izpade dvobarvna kombinacija zunanjosti (kovinska barva stane dodatnih 580€), nataknjena ima 18-palčna platišča, ki so izdelana izključno za model Vignale, serijsko so vgrajeni polni LED žarometi, dostop potniške kabine in zagon motorja je prostoročen, medtem ko je v notranjosti prav tako nekaj več dodatkov kroma, ogrevani sedeži in volan pa so odeti v mehko usnje. Udobje je bilo v tem primeru na zgledno visokem nivoju, ne samo zaradi mehkih in prijetnih sedežev, ki zagotavljajo zelo dober položaj za voznika in sopotnika, pač pa tudi zaradi zmogljivega ozvočenja, DAB sistema in navigacije, ki spadajo pod okrilje Fordovega Sync3 infotaimenta. Pika na i bi bila vsebina multimedijskega sistema v slovenskem jeziku. Prtljažnik je zgodba zase. Vrata se odpirajo samodejno (410€ dodatka), a pri vsem najbolj navdušuje skrit dodaten 80-litrski odlagalni prostor z odtočnim čepom, ki je hkrati dokaz, da se s premišljenimi idejami avtomobil lahko naredi še bolj atraktiven. Kapo dol.   

Kar se tiče vozne dinamike, je Puma lahko zelo dober zgled ostalim tekmecem. Že na lanskem PRIMA testu smo temu križancu novinarji iz različnih redakcij namenili visoko število točk. Na cesti je Puma samozavestna. Vzmetenje je dovolj čvrsto, volanski mehanizem natančen, zavorni sistem pa zelo učinkovit. V kombinaciji z litrskim bencinskim motorjem z 92 kilovati premore še obilo živahnosti, kjer na drugi strani lahko trpi poraba goriva. Med preskusom se je ta vrtela pod povprečjem sedmih litrov, a se z bolj dinamično vožnjo, ki jo Puma seveda zmore, z lahkoto povzdigne tudi blizu desetih litrov. Ne glede na to, da je ta delno elektrificirana z blagim hibridnim sistemom. Kombinacija s sedemstopenjskim samodejnim menjalnikom prinaša brezhibno in tekoče delovanje. Ta je rezerviran zgolj za kombinacijo z ročnim menjalnikom. Testna Puma je bila opremljena tako rekoč z vsemi varnostnimi sistemi in asistencami, a del teh je potrebno doplačati. 1300 evrov stane paket za pomoč vozniku, ki med drugim vsebuje sistem za preprečevanje trčenja, aktivni tempomat, kamero na zadku in prepoznavanje vozil v mrtvem kotu.

Premijski karakter kot ga poznajo pri Fordu z oznako Vignale, ne bo doživel pretiranega odziva kupcev, saj je v tem razredu cena tisti izmed glavnih dejavnikov za nakup avtomobila. Tega se trgovci zelo dobro zavedajo, a kljub temu se tu pa tam najde nekdo, ki mu je takšen premijski pristop všeč in bo pripravljen odšteti trideset tisočakov. Toliko je namreč vreden testni avto z dodatno opremo in brez 1500 evrov popusta.