Je lahko avto poezija? Simfonija? Skulptura? Skupek največjih dosežkov človeštva? Ob pogledu Nanj sem skomignil z rameni. Kaj naj počnem z njim, s temi 510 konji, dirkaškimi sedeži in prefinjeno sestavljenimi programi. Vse številke imate tam na desni, dvomim, da jih niste poznali že prej, večina ga pozna v drobovje bolj kot jaz. Tudi ostale. Njegove očete, dede in daljne prednike z bavarsko modro belo opravo.

Nekega večera bolj proti koncu najinega druženja sva skočila po okrepčilo na bližnjo črpalko, ker se v teh vsaj malo hladnejših nočeh julija da lažje delati, pisati in razmišljati. Potem sva šla do prvega križišča, pa drugega, na obvoznico, skozi BTC, pa center, Ljubljana je ponoči precej majhno mesto. In v tisti uri in pol križarjenja mi je odprl svojo dušo in naenkrat sem ga razumel, začutil in sprejel. Melanholičen prijatelj je to, rodil se je s Supermanovim srcem v svet, kjer za letenje, razen redkih ravnic avtobana, ni več prostora.

Zavijala sva skozi ulice, ustavila pred semaforji in tu in tam srečala kak osamljen avto. Čakal je, da pritisnem, da bodo skozi njegova velika pljuča stekle duše milijonov kitov iz pradavnine, da zapoje skozi mogočne cevi in da pobesni od sreče. Nisem. Preveč je tistih okroglih tabel z rdečim robom, preveč je drugih avtov, ki vozijo svoje zaspane voznike. Začutil sem, da ječi od žalosti, kako me prosi, da naj pritisnem na gumb z izpušno cevjo na sliki, da bo pokazal svetu, kako poje, kakšne glasilke ima, kako zna biti jezen. Mimo mladine na klopi v BTC, ki navdušeno ob enih zjutraj skoči na sredo ulice in maha, da naj vendarle pokaže kaj zna.

Med razmišljanjem v melanholiji mojih misli se mi utrne celo solza. Pripada generaciji avtomobilov, ki je že izumrla, le da tega še ne ve. Tako kot je dinozavre ubila krogla iz vesolja, bodo njega in njemu enake pogubile električne strele v letih, ki prihajajo. Časi in ljudje se spreminjajo. Generacije za nami so drugačne, drugače dojemajo to. Potovanja so drugačna. Svetovni nazori in filozofije so drugačni. Midva ostajava. Čez 5, 10 ali 20 let, saj je vseeno, veljal bo nekoč morda celo za barbarsko stvaritev iz nekih svinčenih časov, ko so ljudje uživali v vonju in zvoku. Namesto mrmrajočih enozvočnih samovozečih elektronskih potomcev, ki se še rodili niso. Iz kake zaprašene garaže ga bodo vzeli kot spomin na za nas veličastne čase. Njega. Ne drugih.

135 let človeške genialnosti in dosežkov je v njem. Vsak atom, iz katerega je narejen, je premišljen. Vso znanje od rojstva kolesa, vsaka njegova poteza je plod umetniških duš, ki so mu vdahnile obliko - mora ti biti hudo, ko dojameš. Z roko lahko pobožaš vsak del in se vseeno ne boš rabil spraševati o smislu. Zavijeva na osrednjo cesto prestolnice.

Dovolijo mu 60, vendar mi ne zameri, ker sem pod 40, nočeva hitreje. Rahlo prestavljam na ročici naprej in nazaj, lahko bi tudi na lopatkah za volanom, lahko bi mu pustil, da to počne sam. Končno se po dneh ugibanja razumeva kot da se poznava že eone. Pogovarjava se brez besed. Popoln stroj za popolnost človeške duše. Predstavlja to, kar je bilo, je in bo. Doživetje popolnosti, kar premore ta svet, četudi je to na papirju morda le hladen stroj.

Želi si ven iz mesta, proti severu na prazno štiripasovnico. Dva rdeča gumbka na volanu sta pogodba z Mefistom. Dovolil ti bo vse in ne bo pametoval prav o ničemer, dokler veš, kaj počneš. Kako zapoje in se polasti ceste pod njim. Zagrabi jo kot plenilec in ne izpusti. Morali bi ga tepsti z debelimi koli, da bi se sploh ozrl naokoli, a ugriz ne bo popustil. Z laserskimi žarometi tipa prostor pred sabo in že obračava na vrhu, čisto počasi, čisto na tiho, da ostalih ne zbudiva. Lahko bi šla tja do limita, tega si želi, a razume tudi mojo postarano dušo, ki že predolgo ni hodila po robu na dirkaških pistah. Dovolj je, da nekajkrat vdihne s polnimi pljuči. Počuti se bolje, tudi jaz. Narediti mu malce veselja v nadzorovanih okoliščinah brez drugih ni tako grešna zadeva.

Odpre si novo steklenico dišeče bencinske mane. Pije rad. Tega ne skriva. 15 je številka, od katere vidi naprej. Lahko tudi manj, a bo nesrečen. Ni se rodil zato, da bi se s tem sploh ubadal. Njegovi veliki zobki spredaj, zaradi katerih so ga zafrkavali od prvih dni, ko je pokukal na ta svet. Tu so in taki so. Stokrat, tisočkrat lepši kot na fotografijah. So drugačni in zdaj jih razumem. Ni bil narejen za povprečje. Ni bil narejen, da bi ga spregledali.

Nekaj pa si le pokazal tudi manj svetle plati, smrkovec – ne maraš vode. Ko ceste preplavijo luže, si kot razvajenec, ki cepeta na mestu in te je naenkrat polna cesta, višjih hitrosti pa sploh ne maraš, čeprav imaš prav spodobno obutev za dež – stotica na avtocesti je vrhunec, kar še pustiš brez zastraševanja. Ne, tu se nisi izkazal – mogoče tudi zato, ker si malo tudi bajsek s širokimi kolesi.

Poletna noč v prestolnici je vroča, a nenavadno mirna, svetlo zelen bombnik tiho skoraj brez glasu jadra po praznih ulicah in pripoveduje svojo zgodbo. Posebno. O tehničnem vrhuncu, ki je tako dober, da je že predober. Za ta svet in te ceste.

Zavijeva proti domu in v podzemne rove, kjer še malo zabobni od betonskih sten. Ustavim mu srce, obstoji tudi moje. Obsedim na sedežu, ki sem ga zaradi tesnih dirkaških mer preklinjal od prvega dneva in se zamislim. Ni edini, ki ga kmalu več ne bo, ko zanj ne bo več smisla, bo pa eden tistih, po katerih si ga bo generacija avtomobilistov zapomnila. Za vse večne čase. Kot lepoto popolnega greha.