Zunanjost je dobila nove, sodobnejše poteze, notranjost pa je tudi že dodobra zajel duh 21. stoletja in doba digitalizacije. Sandero Stepway ni zgolj osnovno prevozno sredstvo za transport od točke A do točke B, spet pa ne predstavlja nadstandardnega dosežka avtomobilske industrije.

Zunanjost razkriva njegov značaj križanca. Odmik od tal je nekoliko višji in meri skoraj 18 cm, na blatnikih pa opazimo črne obrobe. Ozki LED žarometi mu dajejo nekoliko bolj agresiven videz, uporabno vrednost pa mu povečajo strešni nosilci v črni barvi.

Notranjost je zanimiva kombinacija preprostosti in napredka. Prvi vtis, ki sem ga dobila, ko sem sedla za volan, morda ni bilo ravno nepopisno navdušenje, toda ko sem v avtu preživela nekaj časa, se je to postopno spremenilo. Sedi se solidno visoko, sedeži so nastavljivi po višini in globini, volan prav tako. Za več udobja v mrazu so sedeži še ogrevani. Reže zračnikov in določeni predeli armaturne plošče imajo poudarke v barvi zunanjosti. Ob volanu je na armaturni plošči nameščen nosilec za mobilni telefon, ob njem pa USB vhod za lažje polnjenje naprave.

Sredinska konzola s klasično ročno zavoro poskrbi za retro pridih, sicer pa je ergonomsko všečna. Za prestavno ročico je odlagalna polička za telefon ali kakšne drobnarije, nad njo so fizični gumbi za upravljanje klime in zračenja, na vrhu sredinske konzole pa je infotainment zaslon z Bluetooth povezljivostjo, DAB radiem, navigacijo in vsemi osnovnimi funkcijami, ki jih od njega pričakujemo.

Ergonomija obvolanskih kontrolnikov ni najboljša. Leva ročica je nekoliko mehka in zahteva zelo nežno in natančno upravljanje, saj se v nasprotnem primeru ob vklopu smernika pogosto nehote vklopijo tudi dolge luči. Po drugi strani pa imamo na desni upravljalnik radia, ki je nameščen razmeroma nizko in daleč, kar pomeni malenkost preveč stegovanja prstov in osredotočanja na iskanje komand, zato sem vsaj glasnost radia lažje in hitreje uravnavala kar z gumbom ob zaslonu.

Potniška kabina je nekoliko prostornejša kot v prejšnji generaciji, kar opazijo zlasti potniki na zadnjih sedežih, ki imajo malce več prostora za noge. Prtljažnik se ne more pohvaliti z velikostnim presežkom za svoj segment, vseeno pa ponuja spodobnih 328 litrov osnovne prostornine, ki jo s podrtjem zadnjih sedežev povečamo na 1200 litrov.

Glavni atribut Dacie Sandero Stepway pa se nahaja pod pokrovom motorja. Za pogon skrbi litrski trivaljnik z močjo 74 kW, povezan s šestopenjskim ročnim menjalnikom. To sicer samo po sebi ne bi bilo nič vznemirljivega, toda ker gre za motor Eco-G 100, ga poganjata bencin in utekočinjeni naftni plin (LPG), kar povsem spremeni pravila igre. Kombinacija obeh mu namreč omogoča doseg čez 1000 kilometrov. Rezervoar lahko napolnimo s 50 litri bencina in 40 litri plina. Poraba plina je okoli 8 litrov, poraba bencina pa okoli 6.

V praksi je to v mojem primeru pomenilo krepko čez 400 km s plinom in še dodatnih 600 in več z bencinom, kar pomeni, da se lahko večino časa vozimo s trenutno precej cenejšo vrsto goriva brez pretirano pogostih obiskov črpalke, ob kombinaciji obeh pa si lahko privoščimo tudi kar konkretno daljši izlet. Vrsto pogona, ki ga uporabljamo, izberemo z gumbom levo od volana. Omeniti velja tudi, da si avto zapomni našo izbiro tudi po tem, ko izključimo motor in ga ponovno zaženemo, ter nadaljuje vožnjo s pogonom, ki smo ga izbrali. Pri tem moram pohvaliti potovalni računalnik, ki je pregleden in zelo uporaben. Na digitalnem zaslonu za volanom nadziramo napolnjenost, porabo in doseg za vsako vrsto pogona posebej, med različnimi podatki pa preklapljamo z gumbom.

Podvozje je nekoliko trdo, zato se morebitne neravnine precej občutijo, sicer pa je lega na cesti dobra. Kanček kritike bi namenila le pogonskemu sklopu, saj se je ob nepravočasnem menjanju prestave v nižjo ob občutnejšem zmanjšanju hitrosti motor celo izklopil, za ponovni zagon pa si je vzel kar kakšno sekundo več, kot bi si želela, zato zna biti v mestnih prometnih konicah kar naporen.

Dacia Sandero Stepway morda res ni terenec v pravem pomenu besede, ker nima štirikolesnega pogona, toda če se bomo z njim podali na le nekoliko zahtevnejše terene in izven civilizacije, kot smo je vajeni, bo povsem zanesljiv sopotnik. Natovorili ga bomo lahko s solidno količino prtljage, v oba rezervoarja bomo natočili dovolj goriva, da nam ne bo potrebno skrbeti glede gostote bencinskih črpalk, njegova trpežnost pa nas bo brez težav prepeljala tudi čez malce bolj zdelan makadam. Za piko na i pa poskrbi še ugodna cena. V osnovni različici bi zanj odšteli 14.290 evrov, naše testno vozilo pa je imelo še nekaj dodatne opreme: kovinsko barvo Atacama za 460 evrov, paket varnost, ki vsebuje parkirne senzorje, vzvratno kamero in senzorje za zaznavo mrtvega kota za 390 evrov, paket Multimedia Adriatik s sistemom MediaNav s kartografijo za 190 evrov, paket City Stepway s prostoročno kartico za zagon motorja za 280 evrov in še fleksibilno dno prtljažnika za 90 evrov, kar je naneslo na končno ceno 15.700 evrov.