Tam nekje, kjer po velikosti najdemo tudi GLE, je doma Mercedesov električni SUV. Silhueta izdaja na daleč, kam in h komu reč sodi, oblikovno pa od sorodnikov z izpuhi odstopa s samosvojo polno masko in obilico LED elementov v lučeh in na maski, ki ob vklopu uprizorijo pravi light show, povezanimi zadnjimi lučmi in precej posrečenimi retro litimi platišči. Sploh za slednje bodo malce bolj enciklopedični ljubitelji znamke brez težav ugotovili, da so jih nekje nekoč že videli v zelo podobni ali enaki obliki.

Notranjost je glede na to, da je EQC na trgu že več kot dve leti in najstarejši svoje vrste, precej bolj klasična in primerna generaciji, ki ji pripada, električni nasledniki in sploh najnovejši EQ modeli, predstavljeni na IAA v Munchnu imajo precej bolj vesoljsko armaturko in inštrumentarij. Po svoje pa je to celo dobro, ker je prehod na drugačen pogon s klasičnih batnih mašinc toliko bolj brezšiven. Hej, Mercedes in vse aktualne pritikline informatike in zabave so seveda prisotne in prebiranje Wikipedie gospodični, ki jo nadlegujemo z glasom, še vedno gre.

Tako na prvi pogled bi Miško z zavezanimi očmi sploh ne prepoznal električne drugačnosti, edina opazna reč so lopatke za volanom, ki bi sicer služile za prestavljane samodejnega menjalnika, pri EQC pa z njimi nastavljamo stopnjo rekuperacije in »drsnosti«, skratka, kako močno bo pogon zaviral, ko spustimo stopalko za plin. Z malce vaje lahko EQC vozite zgolj in samo s stopalko za plin. Sistem ima svoj avtomatski program za rekuperacijo, ki jo prilagaja glede na hitrost spredaj vozečih in naklona ceste. Tako v prometu zavira ali z zavorami ali rekuperacijo. Zanimiv občutek.

Ob vsem tem je malce izmuzljiva oprema – pri tem razponu in vložku bi pričakovali tudi sprednjo kamero, pa je ni, električno nastavljive sedeže pa vzdolžno pomikamo s – klasično ročico. Dvakrat se je malce sfecljalo kameri zadaj, ki je prikazovala črte (kar lahko pripisujemo kakemu slabšemu kontaktu), med samim fotografiranjem pa je revež obtičal z zategnjeno ročno zavoro, ki je nikakor ni hotel spustiti in šele po večkratnem ugašanji in zagonu avtomobila, se je vse skupaj pustilo prestaviti nazaj v D.

Prtljažnika je za 500 litrov, pri čemer je pod dnom bogato skladišče vsega mogočega kablovja. Z običajnim 7,4 kW polnjenjem s konverterjem bo 80 kWh baterija polna v 12 urah, na hitri polnilnici z enosmernim tokom s polnjenjem do 112 kW pa v dobre pol ure.

4,76-metrski SUV bolj kot dimenzijsko preseneti s svojo maso – skladišče elektronov naredi svoje in avto ima prazen 2400 kilogramov. To se sicer pri samih pospeških ne pozna bistveno, do stotice elektro tank pospeši v 5,1 sekunde, je pa občutek, da vozite nekaj težjega, vseskozi prisoten in potreba po hitrosti pomeni tudi hitrejše praznjenje baterije in manjšanje dosega. EQC-ju najbolj pristaja umirjena in užitku namenjena vožnja.

Z različnimi režimi vožnje se da te številke lepo prepogibati v eno ali drug stran, a doseg tja do 400 kilometrov ni nemogoč kljub teži. Najboljše od vsega je, da ko potrebujemo odločno prehitevanje, EQC skoči kot na vzmeti in se potem zelo hitro vrne v nezahteven ležerni način vožnje, s katerim je uspelo odpeljati 369 kilometrov, povprečna poraba pa je bila 22,7 kWh. Dva elektromotorja, vsak na svoji osi, s 300 kW moči, predvsem razvajata s 760 Nm zveznega navora. Tu pa je elektrika superiorna vsemu ostalemu in vozniku daje precej izbire načina vožnje, neglede na navade (in razvade).

Cena za električno zvezdo? Osnovna cena je 74.197 evra, z dodatki pa še deset tisočakov višja, 84.250 evrov.