Filozofija legendarne Žabe iz šestdesetih je jasna, tako šokirati z drugačnostjo in tehnično posebnostjo, da bodo množice vpile – vzemite naš denar! Da se je Citroen pred zdaj že kar lepo bero let odločil in naredil »odvrtek« znamke pod ime DS, je bilo precej pogumno dejanje. In vsa ta leta, ko spremljamo različne ekstravagantne modele, ki skušajo prepričati že na prvi pogled z drznim dizajnom, se nekako ne morem otresti občutka, da se še vedno iščejo.

DS 4 bi lahko bil neke vrste ekvivalent Citroenu C4, pa ni, ker je povsem drugače zastavljen, z velikimi kolesi deluje prej kot križanec, pod malce drugačnim kotom pa spet kot čisto vsakdanji avto tega zdaj že nekoliko pozabljenega C-segmenta kombilimuzin.

DS 4 ima za sabo zdaj že lepa 4 leta. Oblikovali so ga drzno v Parizu, izdelujejo pa ga v Oplovi tovarni v Nemčiji, tehnično je sorodnik Opla Astre in Peugeota 308, le z drugim priimkom. Francozi so zanj namenili bitko z uglednimi nasprotniki iz Nemčije, najprej imamo v mislih aktualnega Audija A3 Allstreet, ki ga Francoz oblikovno poje za malo malico, tehnično pač ne.

DS-ju pritiče visoka moda, ko gre za opremo, čeprav je Pallas tu bolj pri osnovi, ki seveda ni nič kaj ubožna, od masažnih sedežev do nappa usnja. Pa spet se bom vrnil nazaj k osnovi, to je videzu. DS 4 je tako ekstravaganten, da po slabih dveh tednih druženja potrdi dejstvo, da je pri tem avtu oblika pred funkcijo. Navzven sicer deluje šik in drzno z ozkimi LED žarometi in bolj agresivno prisekanimi robovi, v notranjosti pa so imeli francoski oblikovalci milo rečeno – športni dan.

Že ko prvič želiš izstopiti iz avta, vidiš, da je pri DS 4 vse v nasprotju z logiko; kljuka za odpiranje je nekje pri tleh, gumbi za odpiranje oken pa čisto na vrhu vrat. Čez nekaj časa se verjetno roke avtomatizirajo med lovljenjem teh stikal in kljuk, v tako kratkem času pak ne. Drznost se nadaljuje z diamantnimi vzorci po celotni armaturki, v isti maniri je tudi operacijski sistem osrednjega zaslona, pa vsi možni ornamenti in okraski.

Ne moreš mimo tega, da je celo stikalo za zagon raje diamantno, kot bi bilo na bolj priročnem mestu kot globoko spredaj pod armaturko. In potem je tu še drsna ploščica, ki razen pisanja črk za navigacijo – vsaj do česa drugega je nisem uspel prepričati – ne počne ničesar drugega. Aja, take lepe zvezdice pušča za sabo, ko s prstom potegnemo po zaslonu. Potem je tu sedenje, spredaj školjkasti udobni sedeži, zadaj zmanjka prostora za vse, ki so (šele) prestopili prag osnovne šole. Je pa zato bolj v povprečju razreda prtljažnik, ki meri lepih 430 litrov, povečljivih na 1240 litrov.

Še ena reč, s katero DS ne bo ravno konkuriral nemškim tankistom – pogon je hišni hibridni, ki ponosno ropota z verigo v praktično vseh plebejskih modelih Stellantisa. Nekaj malega elektrike, ki se nabere pri zaviranju in polnjenju z motorjem, poskrbi za tiho premikanje in nekaj dodatne moči (21 kW in 55 Nm navora), vgrajene v dvosklopčni menjalnik. Da bi se šli več električne vožnje, manjka baterije, dasiravno DS 4 dlje vztraja v golem srkanju elektronov kot podobni mehanizmi pri sorodnih modelih.

Za vse ostalo je tudi kot rečeno, pa naj bo – razvpiti trivaljni turbo s 100 kW (136 KM). Kombinacija obeh svetov se lepo obnese pri nižjih hitrostih, predvsem lokalno in v mestih, kjer na papirju premaga neelektrični DS 4 z enakim bencinskim motorjem za skoraj 2 sekundi. Del šminke so tudi velika 19-palčna kolesa, ki preko vzmetenja in ostalih fizikalnih vzvodov poskrbijo predvsem za tiho in udobno vožnjo, medtem ko polaganja ovinkov ta avto že v štartu ne mara. Skratka, če iščete šparovno alternativo dizlu, se da s tovrstno kombinacijo priti tudi pod šest litrov, v povprečju pa bo kak litrček več.

Kaj naj vam šepnem na uho – za 32.850 evrov je tu na voljo predvsem pregovorna francoska ekstravaganca, ki z denarnico ni v najboljših odnosih. Je pa tudi res, da nemška železnina, ki je v vseh pogledih, tako po formi kot funkciji tudi bolj racionalna, začne svojo štetje cekinčkov še kar lep nabor tisočakov višje. Da, če bi radi bili Francozi, ki hočejo biti precej drugačni, pa pri tem ne bi radi spraznili računa. Da, če bi radi čustva, ki mejijo na frankofonski kič in jim ni mar – za pregovorno dolgočasne nemce. Ostalo se prodaja tudi precej nižje.