A časi se spreminjajo, ekonomska pravila, ki jih zdaj kar močno narekujejo ljudje z daljnega vzhoda, tudi, marsikatera znamka se je znašla v škripcih in le še tradicija je tista, ki jih drži nad vodo, čakajoč, da se vrnejo stari časi slave. Vendar, to je lahko odvisno od veliko dejavnikov. 

Od Stelvia in Giulie in nekih drugih časov je minilo že celo desetletje, vmes je bil sicer splovljen Tonale, a precej (pre)pozno. Slavna italijanska znamka je medtem postala del velikega konglomerata, imenovanega Stellantis in tam so modri možje staknili glave in vedeli, kaj storiti z njo – predvsem to, da saloni ne smejo biti prazni. 

Se premika vse skupaj v pravo smer, nenazadnje je na obzorju novi Stelvio (ki tudi že vozi) in čudne ideje o zgolj elektriki so že zdavnaj odnesle koncernske menjave. Do takrat pa je tu na voljo sveži izdelek, imenovan Milano, … pardon, Junior. Ker se avtomobili danes delajo povsem drugače, z isto osnovo za manjše stroše, bi bil razvoj najmanše Alfe v solo izvedbi enak ekonomskemu samomoru znamke. Zato je pod prvo plastjo pločevine pri Juniorju, očitno bolj kot kadarkoli prej, vse del istega tehničnega paketa z istim pogonom in prepoznavnimi moduli matičnega koncerna, kompromis, ki nekako izhaja iz ene francoske znamke. 

Pustimo za kdaj drugič, Junior je s svojimi drobnimi dimenzijami, v dolžino meri 4,17 metra, zelo blizu male MiTo, na drugi strani kot križanec pa nekaj povsem drugega. Oblikovno je izdelek prvenec novega šefa oblikovanja pri Alfi, Alejandra Mesonero-Romanosa, ki je na čelu znamke od srede 2021. Za svojo vrsto avta ima skladne proporce, vendar prav z ničemer ne izdaja, da gre za Alfa Romeo. Uvedba črnega scudetta (ščita) se zdi še najmanj posrečena ideja, ker se izrezljana kača in križ »svetega« znaka izgubita v enotni barvi. Tu so sicer drzno oblikovane luči, mali "buco" pa nese kar precej dinamike čez boke tudi na zelo visoko postavljen zadek z obokom z lučmi. 

Če na nosu znamko izdaja le značka, jo zadaj razkriva tradicionalni napis Alfa Romeo. Ampak hej, ta svetlobni lok me spomni na – njegovega hišnega sorodnika z dvema ničlama na sredi imena. Oblikovno je Junior zanimiv avto, drzen, drugačen, a če rabite odgovor na vprašanje iz uvodnega stavka – ne, Junior ni videti kot Alfa, vsaj ne v očeh tradicionalnih voznikov znamke. Kako uspešen bo pri nagovarjanju mlajše generacije voznikov, pa bo pokazal čas.

Ena od reči, ki prijetno preseneti, je velikost notranjosti, saj se da spredaj sedeti kar kraljevsko, če malo odmislimo širok sredinski del, ki odžira mesto za desno koleno, zmoti pa tudi previsok prag, ki je kar naporen za dviganje nog. Notranjost želi delovati dinamično in to ji uspeva. Ob mehkem materialu na robovih sredinske konzole in pred sovoznikom pa je vse ostalo odeto v neugledno trdo plastiko, ki je na manj vidnih robovih tudi ne najbolj natančno spojena. Kot da snovalci ne bi verjeli v svoje delo, je po celem avtu polno vtisov križa s kačo, od vrha armaturke, do osvetljenega logotipa na centru zračne reže in celo na stranici armaturke, ki jo pokrijejo vrata.

Na voljo so digitalni merilniki, na sredi je nižje nameščen infotainment, pod njim klasični (ne najbolj trivialni) gumbi klimatske naprave, med sedežema pa štrli greben z gumbom za zagon in selektorjem prestav, ki je – kaj smo že rekli o varčevanju – enak kot pri vseh ostalih znamkah. Aha, tu je še obvezno DNA stikalo za režim vožnje, ampak roko na srce – med N (normal) in D (dynamic) razen da se spremeni osvetlitev in barva zaslonov, nisem opazil niti najmanjše razlike (čeprav menda zrahlja delovanje ESP, a za tovrstno polaganje ovinkov avtu manjka tudi moči). 

Preglednost nazaj je zaradi visokega zadka (pod katerim se skriva 415 litrov kar visokega prtljažnika z dvojnim dnom) in ozke zadnje šipe omejena v glavnem na tudi ne najboljša vzvratna ogledala in se je najbolje zanesti kar na kamero. 

Infotainment je koncernski, ki zahteva nekaj privajanja logiki - izraz »sancta simplicitas« mu kar pritiče – in ob zagonu kar dolgo melje z nekimi potrditvami in izbirami profila. Najbolj najeda dejstvo, da ko že prestavite vzvratno in se vklopi kamera, potem čez zabriše še črno okence s senzorji (kot del dodatne opreme) in traja nekaj sekund, da se umakne kameri. Precej nerodno je skrit tudi gumb "home" (hiška) za naslovno stran infotainmenta, nad zaslonom pod robom armaturke in ga boste prvič kar malo iskali, gumb za odpiranje prtljažnika pa je kar na stropu nad ogledalom (spomin na odpiranje šip pri Alfi 75?).

Junior je na voljo kot električar in kot hibrid, z 1,2-litrskim turbo trivajlnikom s 100 kW v navezi s hibridnim pogonom in šeststopenjskim e-DCT6 menjalnikom.

Da, »tistim razvpitim« 1.2, ki ga poznamo iz drugih znamk. V menjalnik je vdet še 21 kW elektromotor, ki odpelje nekaj metrov samo na elektriko in je namenjen predvsem zniževanju porabe. S pospeškom 8,9 sekunde do 100 km/h podatki obljubljajo nekaj dinamike, a premalo za slavno znamko. Sama lega je čvrsta, a ker gre za najmanjšo hišno platformo STLA, pač ob 2,5 metra medosne razdalje prinaša tudi precej čutnega in glasnega pobiranja neravnin in lukenj. Zvok motorja je prej posledica manjkajočega valja kot neke športne pretencioznosti, zato se kaj hitro sprijazniš z bolj umirjeno vožnjo. Prestavljanje je mogoče tudi z lopatkami za volanom, če že ravno želite. Odgovor na drugi del vprašanja iz uvoda? Spodobna univerzalna Stellantisova mehanika, ampak prav v ničemer ne spominja na Alfo. 

Volan je zelo direkten, čeprav rahlo skriva informacije, karoserija je toga in ja, malčka lahko zapodite tudi čez ovinke, pri čemer bo rad pomahal z repom, za prave športne užitke pa mu manjka moči in še raje - ročni menjalnik za krotenje le te.

Poraba je zelo odvisna od tega kje in kako vozite – lahko iščete dosegljivih spodnjih pet litrov in pol, a v povprečju se bo po vseh različicah cest ustavila nekje pri 7,5 litra, z enim rezervoarjem pa je mogoče tako po oceni odpeljati tudi 600 kilometrov.

Zdaj bi menda morali potegniti črto – cenovno? Hja, ime nekaj stane. Za Ibrida Speciale, ki ima 18-palčna platišča, posebno notranjost z osvetlitvijo, električni pomik voznikovega sedeža in Alfa Connect z navigacijo (brez nekih dodatnih informacij o prometu), je treba odšteti 29.490 evrov, dodatno pa je imel Junior še Arese sivo kovinsko barvo s črno streho za 1250 evrov in paket Tech Speciale (LED matrični žarometi, parkirni senzorji in brezžično polnjenje) za 1550 evrov, skupno torej 32.290 evrov. Njegov Fiatov tehnični sorodnik 600 je zajetnih 5 tisočakov cenejši. 

In še končna sodba, če damo Alfistična čustva malce na stran – Junior je simpatičen izdelek, precej drugačen in drzen in bi lahko naslovil predvsem mlajše voznike. A parafrazirano po besedah nekega britanskega politika izpred skoraj stoletja – To je Alfa za današnje čase, eksistencialni kompromis.